Supreme Court rules labor court lacks jurisdiction over work injury claims where employer is a subcontractor, not a labor dispatch provider.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

[JEDRO]

Delovno sodišče je na podlagi določila točke c) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno za odločanje v primerih, ko je delodajalec tisti, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ne pa tisti, ki opravlja npr. dejavnost s področja gradbeništva in opravlja delo kot podizvajalec oziroma za podizvajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik zahteva od toženih strank plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu. Navaja, da je bil v času nesreče zaposlen pri samostojnem podjetniku I.D., ki je oddal tri svoje delavce prvotoženi stranki. Na gradbišču, kjer je tožnik delal, je prvotožena stranka bila podizvajalec, glavni izvajalec del pa je bila drugotožena stranka. Tožbo je vložil pri Okrajnemu sodišču v Celju, ki pa se je s sklepom št. P 591/2005 z dne 2. 9. 2005 izreklo za stvarno nepristojno (zaradi vrednosti spornega predmeta) in je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Celju. To pa se je s sklepom opr. št. P 1019/2005 z dne 9. 11. 2005 tudi izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Navaja, da je na podlagi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) delovno sodišče pristojno tudi za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom.

Delovno sodišče v Celju pristojnosti ni sprejelo in je s predlogom z dne 8. 9. 2006 predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči o nastalem sporu o pristojnosti. Navaja, da toženi stranki nista delodajalca tožnika. Tožnik se je poškodoval na gradbišču, na katerem sta bili toženi stranki dolžni zagotoviti varno delo, delo pa je opravljal na podlagi naročila prvo tožene stranke njegovemu delodajalcu. Ne gre za napotenega delavca v smislu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR, členi 57 - 62). Po ZDR mora biti delodajalec registriran za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku in on kot delodajalec sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi z namenom, da bo delavec opravljal delo za vsakokratnega drugega uporabnika, h kateremu ga napoti delodajalec.

Predlog je utemeljen.

Določba točke c) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 ne daje podlage za pristojnost delovnih sodišč za odločanje v sporih, kot je obravnavani, temveč le za spore, kot jih pravilno navaja Delovno sodišče v Celju. Torej v tistih primerih, ko je delodajalec tisti, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, ne pa tisti, ki opravlja na primer dejavnost s področja gradbeništva in opravlja delo kot podizvajalec oziroma za podizvajalca. Tako "posojanje" delavcev ne sodi v okvir dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku iz 57. člena ZDR. Le v takem primeru pa bi bilo delovno sodišče pristojno tudi za spore med napotenim delavcem in uporabnikom - torej tistim, ki ni delodajalec.

Gre torej za premoženjski spor, za rešitev katerega je na podlagi 1. člena in prvega odstavka 32. člena ZPP pristojno redno sodišče. Zato je Vrhovno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.