Supreme Court allows appeal, voids lower rulings, and remands labor dispute regarding employer's work organization authority.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Odločanje o organizaciji delovnega procesa in o potrebah po delu, ki izhajajo iz sprejete organizacije, je v pristojnosti delodajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.9.2002 in 3.12.2002, s katerima je bil razporejen z delovnega mesta reševalca v hotelu v F. na delovno mesto rekreatorja v V. Hkrati je ugodilo tudi tožnikovemu stroškovnemu zahtevku. Za odločilno je štelo, da je v hotelu v F. še vedno obstajala potreba po več kot enemu reševalcu, ne glede na to, da jo je tožena stranka sklenila pokriti s pogodbenimi delavci.

Sodišče druge stopnje je soglašalo z bistvenimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje in pritožbo tožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo, delno pa znižalo tožniku prisojene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb postopka revizija očita sodišču zato, ker je sodišče prve stopnje samovoljno ugotavljalo, da sta v hotelu v F. še naprej potrebna dva delavca in o tem ni izvedlo potrebnih dokazov, sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljeno štelo za nedovoljeno pritožbeno novoto in se do njih ni opredelilo. Poleg tega je sodišče prekoračilo svoja pooblastila in prevzelo pristojnost odločati o organizaciji delovnega procesa pri toženi stranki, ko je ugotovilo, da morata delo kopališkega mojstra v hotelu opravljati dva redno zaposlena delavca. Ker so bili za sporno razporeditev podani vsi zakoniti pogoji, je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku ob zmotni uporabi materialnega prava.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Ker je pomen v reviziji očitanih bistvenih kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje odvisen od materialnopravne presoje pristojnosti za odločanje o organizaciji dela pri delodajalcu, revizijski očitek postopkovnih kršitev ni utemeljen.

Na podlagi 2. odstavka 17. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) je bil lahko delavec zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim.

Ob ugotovitvi, da se je tožena stranka odločila delo reševalca na hotelskem bazenu v F. opravljati le z enim redno zaposlenim delavcem (tožnikovim sodelavcem) in občasnim angažiranjem pogodbenih delavcev, je sodišče zmotno presodilo, da na strani tožene stranke za tožnikovo razporeditev na drugo delovno mesto niso bile podane nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela v smislu določb 2. odstavka 17. člena ZTPDR.

Odločanje o organizaciji dela in o potrebah po delu, ki izhajajo iz sprejete organizacije, je v pristojnosti delodajalca. Tako je bila odločitev, da bo posebne potrebe delovnega procesa in organizacije dela na hotelskem bazenu v F. (neenakomerna zasedenost bazena, obratovalni čas) za naprej pokrivala z le enim redno zaposlenim delavcem in z občasnim angažiranjem pogodbenih izvajalcev, v pristojnosti tožene stranke. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je sodišče s tem, ko je izhajalo iz predpostavke, da sta za delo na bazenu še naprej potrebna dva redno zaposlena delavca, poseglo v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), saj je odločanje o racionalni organizaciji dela eden od njenih bistvenih elementov. Organizacija dela na hotelskem bazenu v F., kakršno je določila tožena stranka, je lahko pomenila le eno od za sodišče pomembnih izhodišč za odločanje o zakonitosti spornih razporeditvenih sklepov, ne pa predmet sodne presoje.

Ob ugotovitvi, da so bili z vidika potreb organizacije dela v tožnikovi enoti v F. podani pogoji za razporeditev na drugo ustrezno delovno mesto, bi se moralo sodišče izrecno opredeliti tudi do drugih okoliščin, ki so pomembne za zakonitost tožnikove razporeditve v smislu določb drugega odstavka 17. člena ZTPDR. Ker je delavec na podlagi teh določb lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, gre za vprašanje ustreznosti delovnega mesta rekreatorja, za katero sodišče druge stopnje nejasno ugotavlja, da je tožena stranka ni dokazala in za vprašanje zakonitosti razporeditve iz kraja v kraj, ki dnevno ni dosegljiv z javnim prevoznim sredstvom v okviru določb 18. člena za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 83/97) in določb 14. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97), ki imajo podlago v določbi prvega odstavka 25. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Na podlagi te določbe se lahko s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom določijo primeri in pogoji, pod katerimi je mogoče razporediti delavca iz kraja v kraj brez njegove privolitve.

Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava vse pravno pomembne okoliščine v zvezi z gornjimi vprašanji v dosedanjem postopku še niso bile ugotovljene, je sodišče na podlagi določb drugega odstavka 380. člena ZPP obe sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje.