Appeal against collective labor dispute settlement dismissed; plaintiff lacks interest to challenge non-affected rights.

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugo tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Sodna poravnava v kolektivnem delovnem sporu, v katerem tožnik ni sodeloval, ne posega v tožnikove pravice, kolikor te presegajo pravice, priznane s takšno sodno poravnavo. Zato ni podan njegov pravni interes za ugotovitev ničnosti takšne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sodne poravnave, sklenjene v kolektivnem delovnem sporu pred sodiščem prve stopnje v zadevi opr. št. Kd 99/98 med obema toženima strankama dne 3.11.1998, in to v delu, ki se nanaša na tožnika. Ugotovilo je, da tožnik ni sodeloval pri sklenitvi sporne poravnave, saj ni bil dejanski udeleženec kolektivnega delovnega spora, poleg tega pa ni dokazal pravnega interesa za vložitev tožbe, saj ugotovitev ničnosti sporne poravnave ne pomeni uveljavitve prvotne sodne poravnave, sklenjene med toženima strankama v predhodnem kolektivnem delovnem sporu, ki je bil voden pod opr. št. Kd 170/96, katere vsebina je bila s sporno sodno poravnavo spremenjena.

Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ob obravnavi tožnikove tožbe v smislu tožbe za razveljavitev sodne poravnave sporno poravnavo razveljavilo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da se tožnik niti osebno niti po pooblaščencu ni udeležil postopka v kolektivnem delovnem sporu, opr. št. Kd 99/98, ki bi ga sicer sodišče moralo obravnavati po pravilih postopka v individualnih delovnih sporih, je ugotovilo, da so podani razlogi za razveljavitev sklenjene sodne poravnave v delu, ki se nanaša na tožnika, v smislu določb 3. odstavka 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo drugotožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri samovoljni obravnavi tožnikove tožbe v smislu tožbe za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP spregledalo, da je vložitev takšne tožbe vezana na trimesečni subjektivni in triletni objektivni rok iz 393. člena ZPP. Ker sta oba roka že potekla, bi moralo sodišče takšno tožbo zavreči.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 1. odstavku 2. člena ZPP v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče druge stopnje je s spremembo tožbenega zahtevka v (oblikovalno) razveljavitvenega kršilo navedeno določbo ZPP.

Tožnik je zahteval ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Sodišče je pri procesni in materialno pravni presoji takšnega zahtevka vezano na njegovo vsebino. Pri presoji pravočasnosti tožbe na ugotovitev ničnosti je upoštevati določbo 93. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001), ki določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek torej tožnik ni zamudil roka za vložitev tožbe, katere pravočasnost se ne presoja po določbi 1. in 2. odstavka 393. člena ZPP.

Ker sporna sodna poravnava, pri sklepanju katere tožnik ni sodeloval, ni pomenila posega v tožnikove pravice pri drugo toženi stranki, kolikor so te presegale pravice, pravnomočno priznane s sporno sodno poravnavo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sporne poravnave. Tožnik v svoji tožbi uveljavlja ničnost sodne poravnave glede njegovih pravic, na katere se sodna poravnava dejansko ne nanaša, oziroma v sodni poravnavi niso bile zajete. Zato je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik za vložitev takšne tožbe ni dokazal pravne koristi, oziroma obstoja pravnega interesa. Glede na to bi moralo namesto zavrnitve zahtevka v skladu z 274. členom ZPP tožbo kot nedopustno zavreči. Gre za napačno obliko odločitve, ki pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, katere tožnik v pritožbi ni uveljavljal in zato niti pritožbeno in niti revizijsko sodišče, glede na določbe 350. člena in 371. člena ZPP, zaradi tega v odločitev sodišča prve stopnje ne moreta poseči.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe zmotno presodilo učinke sodne poravnave, sklenjene v kolektivnem delovnem sporu, ko je predpostavljalo, da sporna poravnava v celoti ureja tožnikove pravice iz naslova plače pri drugotoženi stranki. Ob pravilni razlagi teh učinkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti sodne poravnave.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji drugotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi 1. odstavka 50. člena ZDSS (1994) v kolektivnem delovnem sporu vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.