Supreme Court dismisses appeal on termination of employment due to lack of will defect. The court rejects claims of coercion regarding the employee's statement. The decision upholds the validity of the unilateral termination declaration. The court finds no procedural violations justifying the appeal. The ruling confirms the termination was legally effective. The employee's request for reinstatement is denied. The court emphasizes the absence of will defects.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Ker je tožniku izjavo o prenehanju delovnega razmerja na njegovo zaprosilo pripravila poslovna sekretarka tožene stranke, ki v predhodnih razgovorih ni sodelovala in je to izjavo potem tožnik podpisal ter jo sam predal, pri podaji izjave o prenehanju delovnega razmerja ni šlo za pravno upoštevne napake volje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.7.2001 in 4.9.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnika na podlagi njegove izjave s 4.7.2001. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 5.7. do 15.7.2001 in za čas od 16.9. do 30.11.2001 ter povračilo stroškov postopka. Ugotovilo je, da je tožnikova izjava o prenehanju delovnega razmerja z dne 4.7.2001 pravno veljavna in ni bila obremenjena z zatrjevanimi napakami volje.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z razlogi sodišča prve stopnje in poudarilo, da bi bil glede dejstva in datuma prenehanja delovnega razmerja rezultat isti, tudi če bi tožena stranka tožnikovo izjavo z dne 4.7.2001 obravnavala kot izjavo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je drugostopno sodišče neutemeljeno in s pomanjkljivo obrazložitvijo zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče Z., vztraja, da mu je bila izjava v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja z dne 4.7.2001 izsiljena in graja neutemeljeno izenačevanje prenehanja delovnega razmerja po 1. in 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), tako da bi lahko tožniku na podlagi sporne izjave delovno razmerje prenehalo le na podlagi sporazuma.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnik v reviziji ne zatrjuje nobene konkretne absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kolikor graja odločitev sodišča druge stopnje o zavrnitvi v pritožbi uveljavljanega dokaznega predloga, bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje, torej za revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP. Vendar tudi ta revizijski razlog ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje zakonito in utemeljeno zavrnilo dodatni dokazni predlog ter svojo odločitev glede tega tudi ustrezno obrazložilo.

Tožnik dejanskih okoliščin podaje izjave z dne 4.7.2001, kot sta jih ugotovili nižji sodišči, v reviziji ne more več izpodbijati, saj razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji ni mogoče uveljavljati (3. odstavek 370. člena ZPP). Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da je tožniku sporno izjavo o prenehanju delovnega razmerja na njegovo izrecno zaprosilo pripravila poslovna sekretarka pri toženi stranki, ki v predhodnih razgovorih ni sodelovala, brez prisotnosti drugih nadrejenih delavcev in je to izjavo tožnik sam podpisal ter potem predal, in glede na druge ugotovljene okoliščine sodišče soglaša, da ob podpisu te izjave ni šlo za pravno upoštevne napake volje v smislu določb takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede presoje pravne veljavnosti tožnikove izjave z dne 4.7.2001 o prenehanju delovnega razmerja s tem dnem materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Kolikor je tožnik med postopkom navajal, da tožena stranka njegove izjave z dne 4.7.2001 ne bi smela obravnavati kot enostransko izjavo o prenehanju delovnega razmerja v smislu določb 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR (1990), temveč bi jo lahko obravnavala le kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da te navedbe z vidika odločanja o zahtevku, kot ga je opredelil tožnik sam, niso pravno pomembne.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.