Supreme Court dismisses appeal on oral lease agreement rent dispute, upholding lower court's finding of monthly rent obligation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če pa sta se pravdni stranki, čeprav le ustno, dogovorili, da bo toženec tožniku mesečno plačeval tolarsko protivrednost 1000,00 DEM najemnine, sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (prim. 2. odst. 12. čl. Zakona o poslovnih stavbah in prostorih in 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), saj mora tudi toženec izpolniti svojo obveznost - t.j. plačati najemnino (1. odst. 262. čl. in 567. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Očitka kršitve 3. odst. 7. čl. ZPP revizijsko sodišče ni moglo presojati. Presoja o tem, ali so sporna dejstva pravilno (po resnici) ugotovljena, ali pa je potrebno še nadaljnje razčiščevanje z dokazi, ki jih stranke niso predlagale, sodi v okvir dokazne presoje. Ta pa ni predmet preizkusa na revizijski stopnji (3. odst. 385. čl. ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 5000,00 DEM v tolarski protivrednosti, preračunani na dan plačila po srednjem tečaju Banke Slovenije. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ali pa ju spremeni in zavrne tožbeni zahtevek. V reviziji vztraja pri trditvi, da ni dejanske podlage za toženčevo dolžnost plačila tolarske protivrednosti 5000,00 DEM. Zato meni, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter vsebino listine. Najem v obstoječi listini sploh ni bil vrednoten, glavna opora za ugoditev tožbenemu zahtevku pa je dokument, ki s tožencem ni v nobeni zvezi. Sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 7. čl. ZPP. Toženec je namreč zatrjeval, da je sporna najemnina najmanj 100 % višja kot primerljive, zaradi česar bi moralo sodišče "zagotoviti izvajanje vsebine 3. odst. 7. čl., 2. odst. 311. čl. in 298. čl. ZPP." Po logiki izpodbijanih sodb bi tožnik lahko iztožil poljubni znesek. Sodiščema nadalje očita, da ne navajata materialnopravne podlage za odločitev. V tem vidi revident razlog, da sodišči nista razčiščevali dejanskega stanja.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec tožniku plačeval za najemnino mesečno po 1000,00 DEM v tolarski protivrednosti. Ta za revidenta še vedno sporna dejanska ugotovitev ne temelji na listini - pogodbi, temveč na presoji, da je med strankama obstajal ustni dogovor o tem. Zato seveda ne more nasprotovati "listini", kakor to zmotno zatrjuje revident. Očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP sodišči tako nista zagrešili. Revizijsko sodišče je na uvodoma navedeno bistveno dejansko ugotovitev vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato ni moglo presojati nasprotnih revizijskih trditev, češ da med strankama ni bilo takšnega dogovora, zato ker odločilna dejanska ugotovitev temelji na listini, ki s tožencem ni v nobeni zvezi, oz. zato, ker najemnina v višini tolarske protivrednosti 1000,00 DEM za sporni lokal za 100 odstotkov presega najemnine za primerljive lokale. Če pa sta se pravdni stranki, čeprav le ustno, dogovorili, da bo toženec tožniku mesečno plačeval tolarsko protivrednost 1000,00 DEM najemnine, sta odločitvi sodišč materialnopravno pravilni (prim. 2. odst. 12. čl. Zakona o poslovnih stavbah in prostorih in 73. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), saj mora tudi toženec izpolniti svojo obveznost - t.j. plačati najemnino (1. odst. 262. čl. in 567. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Iz obrazloženega je jasno razviden tudi odgovor na revizijski očitek, češ da izreka izpodbijanih sodb nasprotujeta razlogom. Tudi te absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP sodišči tedaj nista zagrešili. V zvezi z očitkoma kršitve 2. odst. 311. čl. in 298. čl. ZPP pa je revidentu potrebno pojasniti, da ju revizijsko sodišče ni moglo preizkušati, ker relativna bistvena kršitev določb ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje ni revizijski razlog (arg. a contrario 2. tč. 1 . odst. 385. čl. ZPP). Tudi očitka kršitve 3. odst. 7. čl. ZPP revizijsko sodišče ni moglo presojati. Presoja o tem, ali so sporna dejstva pravilno (po resnici) ugotovljena, ali pa je potrebno še nadaljnje razčiščevanje z dokazi, ki jih stranke niso predlagale, sodi v okvir dokazne presoje. Ta pa ni predmet preizkusa na revizijski stopnji, kot je bilo to že razloženo (3. odst. 385. čl. ZPP). Uveljavljana kršitev tedaj ne more imeti pomena relativne bistvene kršitve določb ZPP v pritožbenem postopku.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).