Supreme Court dismisses appeal, ruling lower court's delayed service of revocation order was not a fundamental procedural violation affecting the verdict's legality.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom reviziji tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 398. člena ZPP je revizijsko sodišče sklep poslalo sodišču druge stopnje, ki bi moralo opraviti vročitev. Da je potrebno tudi odločbo revizijskega sodišča vročiti strankam, izhaja iz 337. člena ZPP, zlasti pa že navedene določbo 398. člena ZPP in določbe 376. člena ZPP, ki se tudi v revizijskem postopku smiselno uporablja (399. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je sklep revizijskega sodišča strankam vročilo, vendar pa ne takoj po prejemu sklepa, ampak šele potem, ko je že izdalo novo pravnomočno sodbo. Po mnenju revizijskega sodišča je s tem sicer ravnalo v nasprotju s citiranimi določili ZPP, vendar pa tako ravnanje pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 7. točke 2. odstavka 354. člena, kot smiselno v reviziji zatrjuje tožena stranka, ampak gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin parc. št. 751/5 - njiva, vl. št. 591, in parc. št. 362 - njiva, vl. št. 598, ter da je neveljavna prodajna pogodba z dne 10.2.1982, s katero je toženec C.G. od toženke H.Š. kupil nepremičnino parc. št. 362, vl. št. 598. Toženima strankama je naložilo, da morata tožnici izstaviti listino, ki bo primerna za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo in ji prepustiti nepremičnini v dejansko last in posest. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 55.705 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih morata toženi stranki povrniti tožeči stranki v znesku 34.140 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili toženi stranki pravočasno revizijo in v njej uveljavili revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 135/90, z dne 6.6.1991 tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeče stranka vložila revizijo, ki ji je vrhovno sodišče s sklepom opr.

št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Ob ponovnem odločanju pa je pritožbeno sodišče svojo odločitev spremenilo, ter s sodbo opr. št. II Cp 488/94, z dne 11.5.1994 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodba sodišča druge stopnje, opr. št. II Cp 488/94, z dne 11.5.1994 je bila pooblaščencu tožene stranke vročena dne 9.6.1994, sklep vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 pa šele 24.6.1994.

Za sklep vrhovnega sodišča je tako tožena stranka izvedela šele iz razlogov izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča, podrobneje pa se je lahko z njegovo vsebino seznanila šele po vročitvi, t.j. po 24.6.1994. Tako postopanje sodišča ni zakonito in je imelo za posledico, da je bila tožena stranka prikrajšana v svojih pravicah, saj se zaradi prepozne vročitve o razlogih in dejstvih, ki so bila navedena v sklepu vrhovnega sodišča II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 ni mogla izjasniti. S takim ravnanjem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, kar tožena stranka izrecno uveljavlja.

Sicer pa je tekom celotnega postopka sodišče zapostavljalo toženo stranko in favoriziralo tožečo, ki si je tekom postopka stalno izmišljala nove pravne naslove, na podlagi katerih naj bi pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Tožeči stranki je sodišče pomagalo in ji polagalo v usta, v kateri smeri bi bilo potrebno "eventualne pravice" tožeče stranke še raziskati. V času, ko je bilo dejansko stanje pričam še jasno, je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke večkrat zavrnjen. Kasneje pa si je sodišče izjave prič drugače razlagalo.

V izogib ponavljanju tožena stranka vztraja pri svojih navedbah iz pritožbe z dne 21.4.1992 in revizije z dne 7.3.1990. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo, je vsekakor napačna. Enako velja tudi za sodbo II Ips 488/94, z dne 11.5.1994, v kateri so, tako kot v sodbi sodišča prve stopnje, storjene kršitve določil ZPP, pa tudi materialno pravo je zmotno uporabljeno. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen stroškovno zavrne.

Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 reviziji tožeče stranke proti sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1012/92, z dne 27.1.1993, v zvezi s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr. št. P 135/90, z dne 6.6.1991 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V skladu z določbo 398. člena ZPP je revizijsko sodišče sklep opr. št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 poslalo sodišču druge stopnje, ki bi moralo opraviti vročitev.

Da je potrebno tudi odločbo revizijskega sodišča vročiti strankam, izhaja iz 337. člena ZPP, zlasti pa že navedene določbo 398. člena ZPP in določbe 376. člena ZPP, ki se tudi v revizijskem postopku smiselno uporablja (399. člen ZPP). Sicer pa je vročitev sodne odločbe strankam potrebna tudi zaradi obveščanja strank o dejanjih sodišča, kar velja še zlasti v primerih kot je obravnavani, saj je s sklepom opr. št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno sodno odločbo, kar je lahko imelo bistven vpliv tudi na morebitne druge sodne postopke (npr. izvršilnega).

Sodišče druge stopnje je sklep revizijskega sodišča strankam vročilo, vendar pa ne takoj po prejemu sklepa, ampak šele potem, ko je že izdalo novo pravnomočno sodbo. Po mnenju revizijskega sodišča je s tem sicer ravnalo v nasprotju s citiranimi določili ZPP, vendar pa tako ravnanje pritožbenega sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 7. točke 2. odstavka 354. člena, kot smiselno v reviziji zatrjuje tožena stranka, ampak gre le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354.

člena ZPP, ki pa v obravnavanem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi nepravočasne vročitve revizijskega sklepa toženi stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka namreč v reviziji zatrjuje, da "je bila prikrajšana v pravicah" zato, ker se ni mogla izjasniti o dejstvih in razlogih, ki so bili navedeni v razveljavitvenem sklepu revizijskega sodišča. O "dejstvih in razlogih" navedenih v revizijskem sklepu pa se tožena stranka tudi v primeru, če bi ji bil revizijski sklep takoj vročen, ne bi mogla izjasniti, saj ZPP pravnih sredstev, ki bi jih bilo mogoče vložiti proti sklepom revizijskega sodišča, s katerim se razveljavi pravnomočna sodba sodišča druge stopnje, zadeva pa vrne pritožbenem sodišču v novo sojenje, ne pozna, dopolnjevanja pritožbenih navedb po preteku pritožbenega roka, pa ne dovoljuje (348.

člen ZPP).

Po izdaji sklepa revizijskega sodišča opr. št. II Ips 545/93, z dne 9.2.1994 je nastala procesna situacija, v kateri je moralo pritožbeno sodišče ponovno odločati o pritožbi tožene stranke, kar je v ponovljenem postopku tudi storilo, pri ponovnem odločanju pa je bilo vezano le na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v pravočasno vloženi pritožbi, ter na meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, ki so opredeljene v 365. členu ZPP. Tožena stranka v reviziji ne zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni postopalo v skladu z navedenimi določili ZPP in da pritožbe tožene stranke ni v celoti izčrpalo.

Z revizijskimi trditvami, da je bila dokazna ocena izpovedb v postopku zaslišanih prič v sodbah, ki so bile za toženo stranko ugodne, boljša in prepričljivejša od zadnje dokazne ocene, izpodbija tožena stranka v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Trditev, da si je tožeča stranka tekom postopka "izmišljala vedno nove pravne podlage" pa ni točna, saj je tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je sporne nepremičnine pridobila s pravnim poslom in da jih je tudi priposestvovala.

Tudi na razloge, ki jih je navedla v prejšnjih rednih in izrednih pravnih sredstvih, se tožena stranka v tem revizijskem postopku ne more uspešno sklicevati. O reviziji, ki jo je tožena stranka vložila proti sodbi sodišča druge stopnje opr. št. II Cp 1338/89, z dne 1.2.1990, je bilo s sklepom revizijskega sodišča opr. št. II Ips 301/90, z dne 17.1.1991 že odločeno in sicer tako, da je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločanje o dne 7.3.1990 vloženi reviziji, na katero se tožena stranka v sedanjem revizijskem postopku izrecno sklicuje, je bilo s tem izčrpano. Na pritožbene navedbe pa se tožena stranka ne more sklicevati zato, ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le proti pravnomočnim odločbam sodišča druge stopnje (382. in 400. člen ZPP), revizijski preizkus pa je tudi omejen (386. člen ZPP) in je bistveno ožji od pritožbenega preizkusa (365. člen ZPP) prvostopne nepravnomočne sodbe.

Revizijska trditev, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, pa je le pavšalna in neobrazložena. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbijati, je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da nižji sodišči materialnega prava nista zmotno uporabili in da tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).