Social court dismissed appeal claiming ultra petitum for disability benefits without specific claim requirement.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V socialnem sporu iz invalidskega zavarovanja tožniku ni potrebno postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano (določbe 34. in 23. člena ZDSS). To pa pomeni, da sodišče ni sodilo ultra petitum in zato kršitve določb pravdnega postopka, kot mu jo očita revizija, ni zagrešilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. I-7.005.593 z dne 30.3.1998, in na ugotovitev, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu dne 12.1.1993 s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki je psihofizično manj zahtevno delo izven jame, brez dela v stalni fleksijski drži hrbtenice, brez stalnih fleksijskih obremenitev vratne hrbtenice in z bremeni do 15 kg, kot n.pr. popravilo TH objemk I-VI faza s polnim delovnim časom od 12.9.1994 dalje in da je vzrok invalidnosti III. kategorije poškodba pri delu. Sklenilo je tudi, da stranke nosijo (zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS -

Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 uporablja v 36. členu izraz "trpi svoje stroške", zakon o pravdnem postopku - ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. pa v poglavju o stroških uporablja izraz "krije svoje stroške) svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče sodilo ultra petitum, ko je ugotovilo, da je odločba tožene stranke, ki je bila predmet postopka, pravilna in zakonita. Sodišče druge stopnje bi moralo ta del izreka sodbe po uradni dolžnosti spremeniti. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zagrešilo, ker ni odločilo o stroških postopka, čeprav je bil to del tožbenega zahtevka, sodišče druge stopnje pa napake ni odpravilo. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi upoštevalo teorijo adekvatne vzročnosti, saj iz mnenj dr. T. in dr. V. izhaja, da je tožnik ne glede na svoje osebne posebnosti do nezgode pri delu normalno deloval, to pa pomeni, da je lahko vzrok njegove invalidnosti samo posledica obravnavane nezgode. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka.

V socialnem sporu iz invalidskega zavarovanja tožniku ni potrebno postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano (določbe 34. in 23. člena ZDSS). To pa pomeni, da sodišče ni sodilo ultra petitum in zato kršitve določb pravdnega postopka, kot mu jo očita revizija, ni zagrešilo.

Revizijsko sodišče pojasnjuje, da bi sodišče, če bi tožbenemu zahtevku ugodilo, celo moralo soditi drugače (ultra petitum), kot se glasi tožbeni zahtevek, sodišče bi najprej moralo razveljaviti dokončno odločitev o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja (ki je tožnik ni uveljavljal, pa bi jo glede na določbo 35. člena ZDSS moral), saj bi v nasprotnem primeru prišlo do situacije, ko bi bila z dokončno odločbo v upravnem postopku, ki je predhodno potekal pri toženi stranki, tožniku priznana ena pravico, s pravnomočno sodbo pa druga. To pa ne bi koristilo pravni varnosti samega tožnika.

Sodišče je odločilo o zahtevku iz točke 2 tožbenega petita (stroški postopka), saj je bil o tem izdan poseben sklep (opr. št. Ps 1083/98-48 z dne 9.10.2001) zoper katerega je tožnik tudi vložil pritožbo. Sodišče druge stopnje je v zadnjem odstavku na tretji strani zavrnilo pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na sklep o stroških. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotoviti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

Čeprav se revident ne strinja z mnenji izvedencev (invalidske komisije, dr. S., dr. T.) so ti prav z (vsebinskim) upoštevanjem širšega razumevanja teorije adekvatne vzročnosti, pa čeprav je teoretično niso tako opredelili, ugotovili (mnenja so podali v skladu z medicinskim vedenjem), celo v korist tožnika, da je vzrok invalidnosti III. kategorije pri tožniku v 50 % posledica bolezni in v 50 % posledica nezgode pri delu. Ugotovili so namreč, da je do invalidnosti lahko prišlo samo z upoštevanjem obeh okoliščin, pri čemer ne gre spregledati mnenja dr. T., da je bilo pričakovati, da bodo težave tožnika, ki so bile sprožene z delovno nezgodo, sploh povsem izzvenele. Iz tega pa bi ob doslednem upoštevanju teorije adekvatnosti, da kot vzrok šteje samo tista okoliščina, ki po rednem teku stvari pripelje do posledice, lahko prišli tudi do zaključka, da predvsem težave, ki so posledica osebnostne strukture tožnika, pomenijo tisto okoliščino, ki bi lahko tudi sama pripeljala do posledice, s čimer bi bila zatrjevana vzročna zveza sploh prekinjena. Zato ob odločitvi, da sta vzroka invalidnosti revidenta do 50%

bolezen in do 50% posledica nezgode pri delu, sodišče pri ugotavljanju vzročne zveze ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.