Appeal dismissed; illness of counsel does not automatically excuse late procedural objection.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožnica je kot razlog za prepozno vložitev ugovora navedla bolezen

pooblaščenke, vendar ni dokazala, da bi ta sicer možen razlog za

zamudo, v konkretnem primeru pomenil tudi upravičeni vzrok, zaradi

katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnici je bil s sklepom disciplinske komisije pri toženi stranki

izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Zoper tak

sklep je ugovarjala po poteku pritožbenega roka in predlagala vrnitev

v prejšnje stanje. Kot razlog za zamudo je navajala bolezen

pooblaščenke. Disciplinska komisija je predlog za vrnitev v prejšnje

stanje zavrnila in posledično zavrgla ugovor zoper sklep disciplinske

komisije. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za razveljavitev

sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje (s sodbo)

zavrnilo, zavrglo pa je (s sklepom) tožbo v delu, ki se nanaša na

razveljavitev sklepov o odstranitvi z dela in o disciplinski

odgovornosti tožnice. Sodišče je ugotovilo, da je pooblaščenka

tožnice prejela sklep disciplinske komisije 3. 10. 2001, rok za

vložitev ugovora pa je potekel 11. 10. 2001. Pooblaščenka je

predložila bolniški list o upravičeni odsotnosti z dela od 11. 10.

2001 do 19. 10. 11. 2001. Ker je pooblaščenka zbolela zadnji dan roka

za vložitev ugovora in bi kot odvetnica lahko poskrbela za njegovo

pravočasno vložitev še pred potekom roka, je sodišče potrdilo

odločitev tožene stranke, da ne upošteva opravičila pooblaščenke. Ob

taki odločitvi je tožbo v preostalem delu zavrglo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi

ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo, je, da

se je bolniški stalež pooblaščenke pričel zadnji dan roka za ugovor,

iz zdravniškega potrdila pa ni razviden konkretni razlog zadržanosti.

Nastop bolniškega staleža še ne pomeni avtomatsko tudi ugotovitve, da

je stranka zamudila rok za vložitev ugovora iz opravičenega razloga.

To bi bilo lahko le takšno bolezensko stanje, ki bi stranko oziroma

njeno pooblaščenko onemogočilo, da bi opravila dejanje v postopku. To

pa bi morala stranka zatrjevati in dokazati, česar pa ni storila.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, vlaga

tožnica revizijo, "uveljavljajoč razloge po 370. členu ZPP". Navaja, da

je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo oziroma ga

ni uporabilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Nekritično je presojalo odločitev sodišča prve stopnje in potrdilo

odločitev, da bolezen sama po sebi še ni opravičljiv razlog za

zamudo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku

(Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu

državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo

ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo v katerem mora revident izrecno

in določno navesti ter obrazložiti (utemeljiti) revizijske razloge,

navesti pa mora tudi v katerem delu izpodbija pravnomočno sodbo. Samo

v tem obsegu preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo, po

uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371.

člen ZPP).

Tožnica sicer izpodbija tako sodbo kot sklep in na splošno uveljavlja

vse revizijske razloge, izrecno pa omenja le revizijski razlog zmotne

uporabe materialnega prava. Vsa, sicer skromna, obrazložitev pa se

nanaša le na očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma na

nestrinjanje z dokazno oceno ("nekritično presojo") obeh sodišč. Po

izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP pa revizije ni

mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja.

Ker tožnica ne navaja izrecno nobene bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, izpodbijane sodbe v tej smeri revizijsko sodišče

ni ne moglo ne smelo preizkusiti.

Očitek zmotne uporabe materialnega prava, bi se lahko nanašal na

odločitev sodišča o disciplinski odgovornosti tožnice. Toda ne

disciplinski organi ne sodišče o tem po vsebini sploh niso odločali.

Ker je bil ugovor tožnice zoper sklep prvostopnega disciplinskega

organa prepozen, ga je tožena stranka zavrgla, s tem pa tudi niso

bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo (drugi odstavek 83. člena

ZTPDR).

Določbe ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (členi od 116 do 121) so

določbe procesnega zakona. Delovno sodišče sicer presoja zakonitost

in pravilnost postopka pri delodajalcu v okviru presoje pravilne

uporabe materialnega prava (103. člen Zakona o delovnih razmerjih,

Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990); v zvezi s 14. členom

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in

nasl. - ZDSS). Tožnica ne pove, katere določbe materialnega prava naj

bi bile zmotno uporabljene pri odločitvi o predlogu za vrnitev v

prejšnje stanje oziroma kako naj bi bilo materialno pravo pri tem

zmotno uporabljeno. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPP se

vrnitev v prejšnje stanje dovoli, če stranka rok zamudi iz

upravičenega vzroka. Sodišči sta ugotovili, da je tožnica kot razlog

za prepozno vložitev ugovora navedla bolezen pooblaščenke, vendar ni

dokazala, da bi ta sicer možen razlog za zamudo, v konkretnem primeru

pomenil tudi upravičen vzrok, zaradi katerega bi bila dovoljena

vrnitev v prejšnje stanje. Vprašanje o dokazanosti za odločitev

bistvenih dejstev in dokazne ocene sodišča, pa ni vprašanje pravilne

uporabe materialnega prava, temveč vprašanje pravilne in popolne

ugotovitve dejanskega stanja, česar v reviziji ni več mogoče

izpodbijati.

Ker glede na navedeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, glede

na ugotovljeno dejansko stanje pa je odločitev v izpodbijani sodbi

pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Pravnomočnega sklepa, torej odločitve sodišča, ki je posledica

odločitve o zamudi roka za ugovor, revizija niti ne izpodbija.