Supreme Court dismisses appeal; tenant cannot gain co-ownership share solely through investment without sale obligation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zaradi predvidenega 60% popusta pri prodaji stanovanj, kadar je bila določena obveznost prodaje, ni podlage, da bi lahko pridobila tožnica na stanovanju solastninski delež do 18/30, ki ga s tožbo zahteva.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno zaključili, da tožnica zaradi samih vlaganj v stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, nima pogojev za pridobitev solastninskega deleža kakršnega predvideva 3. odst. 116. čl. Stanovanjskega zakona.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev njene solastnine do 23/30 na stanovanju v pritličju hiše in kletnem prostoru ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine solastninske pravice. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da v postopku niso bila ugotovljena odločilna dejstva o tožničinih vlaganjih v nepremičnino. Z izpodbijano sodbo so kršene določbe Ustave RS, Stanovanjskega zakona in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Tožnica je prikrajšana v svojih pravicah, ker ne more kupiti stanovanja. Zahtevek na ugotovitev solastninske pravice zaradi investicijskih vlaganj omogoča 17. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Poudarja, da je bila tožba vložena še pred uveljavitvijo Zakona o denacionalizaciji, ko tožena stranka še ni imela nobenih obveznosti do denacionalizacijskega upravičenca.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog iz 13. tč. istega člena ni podan. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, ki so za razsojo zadeve odločilna. Podrobnejši razlogi o nujnosti tožničinih vlaganj v stanovanje in njihovi višini ne predstavljajo odločilnih dejstev, saj je sodišče ugotovilo, da ne gre za taka vlaganja, ki bi lahko privedla do tožničinega solastninskega deleža. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožničinega zahtevka na ugotovitev solastninskega deleža je materialnopravno pravilna. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bila tožnica imetnica stanovanjske pravice na stanovanju od leta 1969 dalje. Stanovanje se je nahajalo v nacionaliziranem delu stavbe. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona je postala tožena stranka po 2. odst. 113. čl. lastnica stanovanja, vendar ni obstajala njena obveznost prodaje stanovanja. Zaradi predvidenega 60 % popusta pri prodaji stanovanj, kadar je bila določena obveznost prodaje, ni podlage, da bi lahko pridobila tožnica na stanovanju solastninski delež do 18/30, ki ga s tožbo zahteva. Ker v tem postopku tožnica ne zahteva prodaje stanovanja, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, koliko je bila tožnica prikrajšana napram drugim državljanom, ker ne more kupiti stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno zaključili, da tožnica zaradi samih vlaganj v stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico, nima pogojev za pridobitev solastninskega deleža kakršnega predvideva 3. odst. 116. čl. Stanovanjskega zakona. Tožeča stranka citira v reviziji namesto te pravne podlage določbo 17. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki pa tudi ne nudi podlage za pridobitev tožničine solastninske pravice zaradi vlaganj v stanovanje.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).