Supreme Court transfers labor dispute to labor court when employment contract is not proven.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia transferred jurisdiction from the District Court to the Labor and Social Court regarding a dispute over the return of company property. The plaintiff claimed the defendant used assets without legal basis after terminating their employment, while the defendant argued he acted as a shareholder based on a corporate resolution. The court ruled that because the plaintiff failed to prove a written employment contract existed, the case could not be classified as a labor dispute under the Labor Courts Act.
Legislator headnote
AI generatedZakon o delovnih razmerjih (ZDR); Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS): If a plaintiff fails to prove a written employment contract, the matter may fall under general corporate law rather than labor law, making the District Court competent instead of the specialized Labor Court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.
[JEDRO]
Ker tožeča stranka ni izkazala, da bi toženec sporne stvari dobil v uporabo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sodišče ugotavlja, da ob preostalem možnem temelju (predaja stvari v uporabo na podlagi razmerij med družbenikom in družbo) ni izkazano, da bi šlo o tej zadevi za delovni spor.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo na izročitev njenih stvari, ki naj bi jih toženec dobil v uporabo iz naslova njegovega delovnega razmerja, po prenehanju delovnega razmerja s 24.7.2003 pa naj bi jih uporabljal brez pravne podlage. Hkrati je predlagala izdajo začasne odredbe.
Okrožno sodišče v Ljubljani se je s sklepom, opr. št. P 2953/2003-2-6 z dne 28.10.2003, izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ocenilo je, da gre v obravnavanem primeru za delovni spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem.
Po prejemu odgovora na tožbo, v katerem je toženec zatrjeval, da je družbenik in največji individualni lastnik tožeče stranke (kar izhaja tudi iz podatkov vpisa tožeče stranke v sodnem registru) in da je sporne stvari dobil v uporabo v tem svojstvu na podlagi sklepa skupščine tožene stranke in ne iz naslova delovnega razmerja, za katerega sploh ni imel sklenjene pismene pogodbe o zaposlitvi, Delovno in socialno sodišče v Ljubljani pristojnosti za odločanje v tem sporu ni sprejelo in je zato predlagalo, da v sporu o pristojnosti na podlagi določb 24. in 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) odloči Vrhovno sodišče.
Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno sodišče s splošno pristojnostjo.
Ob tožbeni navedbi, da toženec uporablja sporne stvari brez pravne podlage, je za opredelitev stvarne pristojnosti sodišča pomembno, na kakšni pravni podlagi je toženec sporne stvari dobil v uporabo.
Za izročitev stvari, ki so predmet tega spora, v uporabo tožniku, bi lahko obstojali obe podlagi, ki jih navajata pravdni stranki. Prvo pravno podlago predstavlja določba 1. odstavka 428. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 do 59/01), po kateri se lahko z družbeno pogodbo določi, da je družba (d.o.o.) dolžna v korist enega ali več družbenikov nekaj dati, storiti, dopustiti ali opustiti, na podlagi določb 4. odstavka 4. člena ZGD pa je tožeča stranka to lahko storila tudi ne glede na določilo družbene pogodbe. Drugo pravno podlago pa bi lahko predstavljala tudi pogodba o zaposlitvi tožnika iz 1. odstavka 9. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02). Izročitev stvari v uporabo v zvezi z opravljanjem dela v 29. členu ZDR sicer ni navedena med obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi, vendar se v skladu s 1. odstavkom 11. člena ZDR tudi glede (obsega) veljavnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR ali drugim zakonom drugače določeno. Kot eno od temeljnih načel obligacijskega prava je zato v gornjem okviru potrebno upoštevati tudi načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/01).
V skladu s 482. členom ZPP se v sporih med družbeniki, družbeniki in družbami ter družbami in člani organov uprav družb, za katere je treba uporabiti pravo gospodarskih družb, uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Za sojenje v gospodarskih sporih pa so na podlagi 6. točke 2. odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojna okrožna sodišča.
Za odločanje v sporih o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja (iz pogodbe o zaposlitvi) ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, pa so v skladu z 2. točko 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) stvarno pristojna delovna sodišča.
V skladu s 15. členom ZDR se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki, s tem da mora pisno obliko pogodbe o zaposlitvi zagotoviti delodajalec. Ker tožeča stranka v tej zadevi ni izkazala, da bi toženec sporne stvari dobil v uporabo na podlagi pisne pogodbe o zaposlitvi, sodišče ugotavlja, da ob preostalem možnem temelju ni izkazano, da bi šlo v tej zadevi za delovni spor iz 2. točke 4. člena ZDSS, za reševanje katerega bi bilo stvarno pristojno delovno sodišče, kot specializirano sodišče. Zato je, glede na preostali možni pravni temelj, na podlagi katerega je toženec lahko dobil v uporabo sporne stvari, za odločanje v tem (gospodarskem) sporu pristojno sodišče splošne pristojnosti, pri katerem je bila tožba vložena, to je Okrožno sodišče v Ljubljani.