Supreme Court allows appeal against labor court dismissal due to unreasonable time limit for legal protection under ZDR.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia granted the appeal, quashing the second-instance court's decision and remanding the case for retrial. The second-instance court had dismissed the employee's claim for reinstatement because the lawsuit was filed nearly two years after the employer's termination decision, arguing it exceeded the reasonable time limit for legal protection under Article 105 of the Employment Relations Act. The court ruled that this period is not a preclusive deadline enforceable ex officio but a limitation period that can only be invoked by the party raising the objection, as the employer never contested the delay. Consequently, the second-instance court erred in applying procedural rules to dismiss the claim without the employee's specific objection to the time bar.
Legislator headnote
AI generatedArticle 105 of the Employment Relations Act; Article 390 of the Code of Civil Procedure: The period for legal protection under Article 105 of the Employment Relations Act is not a preclusive deadline enforceable by the court ex officio but a limitation period that may be invoked by the party only upon their objection.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.
[JEDRO]
Ker trajanje roka za sodno varstvo iz 105. člena ZDR v zakonu ni omejeno, ne gre za prekluzivni rok, na katerega bi lahko sodišče pazilo po uradni dolžnosti. Potek razumnega roka za sodno varstvo se lahko v sodnem postopku upošteva le na ugovor stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep tožene stranke z dne 17.4.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi opredelitve za trajni presežek. Ob ugotovitvi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, je toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za nazaj zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja.
Sodišče druge stopnje je mimo v pritožbi uveljavljenih razlogov s sklepom pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Ugotovilo je, da tožnik po vložitvi ugovora zoper sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 17.4.1992, o katerem tožena stranka ni odločala, sodnega varstva ni uveljavljal v razumnem roku iz 105. člena ZDR, saj je tožbo vložil šele po preteku skoraj dveh let.
Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik pravočasno revizijo (sklep sodišča druge stopnje je bil tožniku vročen šele 17.6.2002) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob molku organa druge stopnje računal, da postopki pri toženi stranki dolgo trajajo. Ko se je v okviru pravne pomoči na sodišču pozanimal o svojem pravnem statusu, mu je bila sprejeta na zapisnik tožba, ki je sodišče v nadaljnjem postopku ne bi smelo zavreči.
Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP (1977) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija je utemeljena.
Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) in je bilo zato treba v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in naslednji).
Tožnik sodišču druge stopnje utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP (1977), ki je v 2. odstavku 385. člena ZPP (1977) izrecno opredeljena kot revizijski razlog.
V skladu s 105. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po izteku 15-dnevnega roka od neuspešnega poteka zakonitega roka za odločitev o njegovem ugovoru, če delodajalec o ugovoru ne odloči. Trajanja tega roka zakon izrecno ne omejuje. Zato ne gre za prekluzivni rok, na katerega bi lahko sodišče pazilo po uradni dolžnosti, temveč gre za zastaralni rok, ki je sicer lahko razumno omejen, vendar se zamuda takšnega razumnega roka lahko upošteva le na ugovor stranke. Takšno razlago roka za sodno varstvo iz 105. člena ZDR je tukajšnje sodišče zavzelo že večkrat, med drugim tudi v sklepu opr. št. VIII Ips 49/2000, z dne 10.10.2000, objavljenem v Zbirki sodnih odločb 1998-2000 Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 37.
V tej zadevi tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi zoper prvostopno sodbo ni izrecno ugovarjala zamude (razumnega) roka za sodno varstvo iz 105. člena ZDR. Zato se sodišče druge stopnje neutemeljeno sklicuje na določbe 288. člena ZPP (1977) glede vložitve tožbe v zakonitem roku, saj rok iz 105. člena ZDR s predpisi ni v naprej opredeljen, niti ne drži, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev tožbe, ki ga glede oblikovalnega in dajatvenega dela zahtevka niti ni bil dolžan posebej dokazovati.
Glede na povedano je revizijsko sodišče v skladu s 1. odstavkom 394. člena ZPP (1977) reviziji ugodilo, razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo drugostopnemu sodišču, da bo v novem postopku lahko preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi.
V skladu s 3. odstavkom 166. člena ZPP (1977) je pri tem odločanje o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.
Sodišče je določbe ZPP (1977) smiselno uporabilo kot predpis Repbulike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).