Supreme Court dismisses appeal on termination of employment due to permanent redundancy under Labor Relations Act.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da revident v času, ko je bilo na razpolago delovno mesto vodje varstva pri delu (in bi se za delo še lahko dokvalificiral v šestih mesecih, kot to predvideva 36.a člen ZDR), še ni bil spoznan za trajno presežnega delavca, kasneje pa za to delovno mesto, po spremenjeni sistemizaciji, ni več izpolnjeval pogoja izobrazbe, kar pomeni, da se v šestih mesecih za opravljanje tega dela ne bi mogel dokvalificirati. Ker sprememba sistemizacije ni predmet tega spora, sodišče tudi ne more upoštevati niti revidentovih navedb o nepotrebnosti sprejema nove sistemizacije niti ne o šikanoznih razlogih tega postopka. Zato je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi izdala revidentu sklep, po katerem mu je kot delavcu, katerega delo trajno ni bilo potrebno, delovno razmerje prenehalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja zaradi uvrstitve med trajno presežne delavce z dne 12.4.1999 in 18.6.1999 in na odločitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da še vedno traja z vsemi pravicami iz njega tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče prezrlo njegove navedbe, da je tožena stranka z njim ravnala šikanozno. Ni mu ponudila delovnega mesta vodje varstva pri delu že pred novo sistemizacijo, pogoje pa je kasneje spremenila zato, da mu ga ne bi bilo treba ponuditi in to kljub temu, da zakon za opravljanje tega dela ne zahteva izključno visoke izobrazbe. Iz tega sledi, da so novo sistemizacijo sprejeli zato, da bi se ga iznebili. Zato sta obe izpodbijani sodbi zmotni, saj nista upoštevali veljavnih predpisov. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred novim senatom.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Po mnenju revizijskaga sodišča revident nima prav, ko v reviziji navaja zmotno uporabo materialnega prava.

Drugostopenjsko sodišče je v izvedenem postopku in glede na izvedene dokaze zanesljivo in po mnenju revizijskega sodišča tudi pravilno ugotovilo obstoj trajnega prenehanja potreb po delu revidenta, kot to določata 33. in 34. člen zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in tudi to, da predvsem zaradi negativnega odgovora revidenta, ki na ponudbo tožene stranke o zagotovitvi drugega, njegovi izobrazbi ustreznega in primernega delovnega mesta, zaradi slabših pogojev (prihod na delo), ni pozitivno odgovoril. Ni bilo možnosti, da bi delavca v okviru organizacije oziroma pri delodajalcu razporedili na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. Tudi možnost zagotovitve drugega dela v skladu z določbami 36.a člena ZDR je glede na ugotovljeno dejansko stanje dovolj razčiščena. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da revident v času, ko je bilo na razpolago delovno mesto vodje varstva pri delu (in bi se za delo še lahko dokvalificiral v šestih mesecih, kot to predvideva 36.a člen ZDR), še ni bil spoznan za trajno presežnega delavca, kasneje pa za to delovno mesto, po spremenjeni sistemizaciji, ni več izpolnjeval pogoja izobrazbe, kar pomeni, da se v šestih mesecih za opravljanje tega dela ne bi mogel dokvalificirati. Ker sprememba sistemizacije ni predmet tega spora, sodišče tudi ne more upoštevati niti revidentovih navedb o nepotrebnosti sprejema nove sistemizacije niti ne o šikanoznih razlogih tega postopka. Zato je tožena stranka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi izdala revidentu sklep, po katerem mu je kot delavcu, katerega delo trajno ni bilo potrebno, delovno razmerje prenehalo.

Glede na povedano je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.