Supreme Court allows appeal, quashing lower court rulings on foreign worker employment termination dates.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Osebam, ki bi bile upravičene do osebnega delovnega dovoljenja, pa zanj ne zaprosijo, delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. V tem primeru ne bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po zakonu, da bi delavcu po poteku 90 dnevnega roka iz tretjega odstavka 23. člena ZTT, delovno razmerje ex lege prenehalo, za prenehanje pa tudi niso uporabne določbe 3. člena ZZT, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj bi delovno razmerje delavcu lahko prenehalo le po dokončnosti odločbe iz 26. člena ZZT.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 10.7.1992 tako, da je kot dan prenehanja delovnega razmerja določilo 18.10.1992 namesto 24.6.1992 in zato odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za sporno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v ostalem pa je njegov tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas od 24.6.1992 obračunati osebni dohodek z zamudnimi obrestmi ter plačati vse dajatve in prispevke, kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri je uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 26. člena zakona o tujcih, ki določa, da delovno razmerje preneha tujcu, ki ne zaprosi za delovno dovoljenje z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003), v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile v postopku glede vročanja (sodbe sodišča druge stopnje) nepravilno uporabljene določbe ZPP iz leta 1999 (četrti odstavek 142. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 141. člena ZPP), saj je sodišče štelo vročitev za opravljeno z dnem, ko je bilo obvestilo puščeno v poštnem nabiralniku, to je po določbi, ki je ZPP (1977) še ni poznal. Zato je revizijsko sodišče revizijo štelo za pravočasno, saj je v spisu podatek, da je pooblaščenki tožnika sodba sodišča kot duplikat (?) bila vročena 13.9.2001. Ni pa revizijsko sodišče upoštevalo dodatka k reviziji, ki je bil vložen 17.10.2001, to je po poteku 30 dnevnega roka za vložitev revizije.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

V 5. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se vrne na delo, z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. To pomeni, da tožniku, ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka o njegovem ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti (ki niti ni več sporna) z dela ni odločila, delovno razmerje zaradi tega razloga ne bi moglo prenehati do pravnomočnosti (saj dokončne odločitve ni) sodne odločbe.

Kljub povedanemu, je sodišče prve stopnje odločilo, odločitev pa je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, da je datum prenehanja delovnega razmerja tožnika 18.10.1992 in to ne zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ampak zaradi tega, ker je tožnik kot tujec, po zakonu o zaposlovanju tujcev (ZZT - Uradni list RS, št. 33/92) zamudil rok za pridobitev pravice do delovnega dovoljenja. Ker je bil predmet spora med strankama samo prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela in v kakšno drugo smer tudi niso bili izvajani dokazi, revizijsko sodišče ne more ugotoviti, ali je sodišče pravilno uporabilo določbo 26. člena ZZT. Ta določa, da osebam, ki bi bile upravičene do osebnega delovnega dovoljenja, pa zanj ne zaprosijo, delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, in ali je tožniku na podlagi take določbe delovno razmerje sploh lahko prenehalo. V tem primeru ne bi šlo za prenehanje delovnega razmerja po zakonu, da bi delavcu po poteku 90 dnevnega roka iz tretjega odstavka 23. člena ZTT, delovno razmerje ex lege prenehalo, za prenehanje pa tudi niso uporabne določbe 3. člena ZZT, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj bi delovno razmerje delavcu lahko prenehalo le po dokončnosti odločbe iz 26. člena ZZT. Zato bo sodišče o datumu prenehanja delovnega razmerja lahko odločilo šele, ko bo ugotovilo, ali je bil izpeljan postopek predviden v ZZT. Če postopek ni bil izpeljan, datum prenehanja delovnega razmerja ne bi mogel biti določen po določbah in ugotovitvah drugega postopka, kot postopka, ki je v tem primeru sporen, to pa je postopek po 5. točki drugega odstavka 100. člena ZDR. V tem primeru delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila (samo) delna ugoditev tožnikovemu zahtevku ponovno materialnopravno preuranjena. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP (1977) reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).