Supreme Court allows appeal, overturns second instance, and confirms first instance judgment regarding social work experience requirements.

Reviziji prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 19.500,00 SIT.

[JEDRO]

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2.12.1998, s katerim je bila izbrana na delovno mesto direktorice Doma upokojencev C. B. M.-Š..

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo izpodbijani sklep tožene stranke in izvedeni postopek izbire.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče zaključilo, da izbrana kandidatka nima najmanj petletnih izkušenj na področju socialnega varstva. Tak zaključek je tudi v nasprotju z mnenjem Socialne zbornice in Ministrstva za delo, družino, in socialne zadeve. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo ter pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo z navodili vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se upošteva po uradni dolžnosti. Druge kršitve se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane.

Revizija je uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb pravnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nasprotni listinam v spisu tako, da je ni mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče tovrstne revizijske graje ne more sprejeti, ker po mnenju revizijskega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh dejstvih, na podlagi katerih je sodišče odločalo. Do sporne odločitve je prišlo na podlagi dejanskih ugotovitev in zakjučkov sodišča prve stopnje, iz katerih je zaključilo, da izbrana kandidatka ni izpolnila zahtevanih pogojev. Svoje stališče je sodišče obrazložilo in je sodbo v celoti mogoče preizkusiti, zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče ugotoviti.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na kar opozarja revizija tožene stranke (nanjo pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP-77).

Na podlagi določbe 1. odstavka 46. člena zakona o zavodih (ZZ -

Uradni list RS, št. 12/91 do 8/96), in ob upoštevanju določbe 35. člena statuta tožene stranke, je za direktorja doma lahko imenovan, kdor poleg splošnih, z zakonom določenih pogojev izpolnjuje še pogoj izobrazbe v skladu z 69. členom zakona o socialnem varstvu (ZSV - Uradni list RS, št. 54/92 do 26/2001), najmanj pet let delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, strokovni izpit v skladu s predpisi in če predloži program dela doma in opredelitev lastne vloge pri tem.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izbrana kandidatka pred prijavo na mesto direktorja tožene stranke med drugim opravljala dela in naloge vodje in direktorja kadrovsko izobraževalnega sektorja v podjetju I. C. (pet let), ki je vključeval tudi socialni oddelek. Ta je bil povezan z Rdečim križem, reševal pa je socialno problematiko v podjetju. V mestni občini C. je vodila socialo (vsaj šest let), pri čemer je opravljala naloge svetovanja s področja socialnega varstva (na podlagi tega dela je dobila tudi naziv višji svetovalec za zdravstvo in socialno varstvo).

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju zakonskih določb o tem, kaj je socialna varnost, je revizijsko sodišče zaključilo, da je izbrana kandidatka v gospodarski družbi in v občinskih organih v času od leta 1988 dalje opravljala dela in naloge s področja socialnega varstva. Čeprav si, kot je razvidno iz izvedenih dokazov, ni neposredno pridobivala delovnih izkušenj v socialnem varstvu, je v času, ko je bila v podjetju I. C. vodja (direktorica) kadrovsko izobraževalnega sektorja, v katerem je bil tudi socialni oddelek, kot tudi kasneje na občini, ves čas poleg ostalih nalog opravljala tudi naloge na področju socialnega varstva. Zato je izpolnjevala zahtevani pogoj, saj si je pridobila več kot pet let delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, kar je bil v razpisu objavljen pogoj za zasedbo delovnega mesta direktorja.

Čeprav za odločitev sodišča nista pomembni mnenji socialne zbornice oziroma ministrstva, saj sodišče odloča na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in veljavnih predpisov, ne pa na podlagi stališč in mnenj drugih organov, sta oba organa, ki s strokovnega stališča tudi praktično poznata delo na področju socialne varnosti, prišla do enakega zaključka, kot revizijsko sodišče, da ima izbrana kandidatka izpolnjen pogoj najmanj pet let delovnih izkušenj na področju socialnega varstva. Pri podaji svojih mnenj sta enako kot revizijsko sodišče upoštevala celotno obdobje dela izbrane kandidatke na področju socialne varnosti, ki ga je opravljala najprej v gospodarski družbi in kasneje na področju socialnega varstva v občinskih organih.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških postopka je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP-77 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77 pri čemer je stroške odmerilo ob upoštevanju vrednosti točk na dan odločitve revizijskega sodišča. V skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95 do 78/2001) ob upoštevanju prve točke tarifne številke 10 in prve točke tarifne številke 13 ter plačane takse in glede na prijavljene stroške priznalo toženi stranki za sestavo revizije (prijavljenih 120 točk) in sodno takso (prijavljenih 7.500,00 SIT) revizijske stroške v znesku 19.500,00 SIT.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).