Supreme Court dismisses appeal for severance pay, ruling it was not retroactively granted to a permanently redundant worker.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Delavcu so bile zagotovljene pravice po zakonu, ki je veljal ob prenehanju delovnega razmerja. Zato ni upravičen do kasneje uzakonjene odpravnine po 36f členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine tožeči stranki kot trajno presežnemu delavcu. Na podlagi ugotovitve, da je bila tožeča stranka kot trajno presežni delavec določena s sklepom, ki je postal pravnomočen pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR), je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do odpravnine po 36. f. členu, uzakonjene šele z navedeno spremembo Zakona o delovnih razmerjih.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnim stališčem sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v času, ko je bil sprejet sklep o razvrstitvi tožeče stranke med trajne presežne delavce, že veljal Zakon o delovnih razmerjih, ki je v 36. f členu predpisoval obveznost izplačila odpravnine trajno presežnim delavcem. Navaja tudi, da ima to pravico ne glede na določbo 21. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 60/98 in nasl. - ZTPDR), ki je bil sicer že januarja 1991, torej pred uveljavitvijo sprememb ZDR, razveljavljen. Na podlagi 21. člena ZTPDR je morala tožena stranka plačevati tožeči stranki dve leti plačo zato, ker mu ni zagotovila nobene od pravic, predpisanih v tem členu. Ta obveznost pa ne posega v pravico do odpravnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77).

Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev, pomembna za odločitev v tem sporu je, da je bil tožnik določen kot trajno presežni delavec s sklepom z dne 16. 11. 1990. Zoper ta sklep ni ugovarjal, zato je s potekom roka za ugovor postal dokončen in pravnomočen (6. 1. 1991). S sklepom mu je bila priznana pravica do nadomestila osebnega dohodka v višini zajamčenega dohodka - do zagotovitve ene od pravic iz 33. člena ZDR, vendar najdalj dve leti.

Tožniku so bile priznane pravice, kakršne je zagotavljala takrat veljavna zakonodaja (21. člen ZTPDR ter 33. in 35. člen ZDR). Določbe 21. člena ZTPDR so se v Republiki Sloveniji prenehale uporabljati šele na podlagi Ustavnega zakona o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVI k Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/91), vendar le, če so in kolikor so pravice presežnih delavcev z republiškim zakonom drugače urejene. Drugačna ureditev je bila uzakonjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št.

5/91), ki pa je s prehodno določbo 17. člena zagotovila presežnim delavcem, da ohranijo pravice, že pridobljene ne podlagi dotedanjih predpisov. Sprememba zakonodaje ni posegla v že pridobljene pravice, ni pa tudi dajala dodatnih pravic tistim delavcem, ki so bili kot presežni določeni z že pravnomočnimi sklepi. Zakon ne more imeti učinka za nazaj (prvi odstavek 155. člena Ustave). Samo zakon lahko določi, da imajo pod določenimi pogoji njegove posamezne določbe učinek za nazaj (drugi odstavek 155. člena Ustave). Odpravnina po 36. f členu ZDR je bila kot posebna pravica presežnim delavcem priznana šele z uveljavitvijo sprememb ZDR, od 16. 2. 1991 dalje. Priznanje te odpravnine tudi tožniku, bi zato pomenila povratno veljavo zakona, ki pa je prepovedana in v neskladju z Ustavo.

Neutemeljene so tudi navedbe tožnika, da je bilo plačevnje nadomestila plače za čas dveh let le sankcija zaradi nezagotovitve ene od pravic, predpisanih v 21. členu ZTPDR. To nadomestilo je bilo le ena od pravic, ki jih je takrat veljavna zakonodaja zagotavljala presežnim delavcem. Tistim, ki jim drugih pravic ni bilo mogoče zagotoviti (druga zaposlitev, prekvalifikacija, dokup delovne dobe, s soglasjem delavca tudi odpravnina). Z zagotovitvijo kakšne od drugih pravic, ali s potekom dveh let, pa je tem delavcem delovno razmerje prenehalo (11. točka 100. člena ZDR kot je veljala pred spremembo v letu 1991).

Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP-77).

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).