Supreme Court dismisses revision rejecting renewal request based on unknown facts or evidence assessment disagreement.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

I.Za uspeh s predlogom za obnovo iz 9. t. 421. čl. ZPP je potrebno navesti takšna dejstva, ki so obstajala v času sojenja v prejšnjem postopku, pa zanje ne predlagatelj ne sodišče nista vedela.

II.Nestrinjanje z dokazno oceno v prejšnjem postopku, ki se je končal s pravnomočno zavrnitvijo rentnega zahtevka, pa ni obnovitveni razlog.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnika za obnovo postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložil laično revizijo tožnik. V reviziji povzema potek dosedanjega postopka in vsa pravna sredstva, ki jih je vložil. Trdi, da je bila njegova invalidnost neizpodbitno dokazana vsaj v višini 80 % in da je zato upravičen do ustrezne denarne rente. Sklicuje se na načela pravne države, po katerih bi s svojim zahtevkom moral uspeti. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da dovoli obnovo postopka ali pa predlog za dodelitev trajne rente šteje za novo tožbo ter plačilo stroškov postopka naloži v breme tožene stranke.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da lahko v tem revizijskem postopku odloča le o tem, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta predlog za obnovo postopka zavrnili. Pa še pri tem je omejeno z določbami o revizijskem postopku, ki omejujejo obseg preizkusa zato, ker gre za pravnomočno odločitev o predlogu (385. in 386. člen ZPP).

Po proučitvi zadeve revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev nižjih sodišč pravilna. Predlog za obnovo postopka je lahko utemeljen le, če predlagatelj navede enega ali več razlogov iz 421. člena ZPP. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da tožnik smiselno uveljavlja 9. točko tega člena. Za uspeh s predlogom za obnovo iz tega razloga je potrebno navesti takšna dejstva, ki so obstajala v času sojenja v prejšnjem postopku, pa zanje ne on ne sodišče nista vedela. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ugotovili, da tožnik nič takega ni trdil, in tega tudi ne trdi v reviziji. Nestrinjanje z dokazno oceno v prejšnjem postopku, ki se je končal s pravnomočno zavrnitvijo rentnega zahtevka, pa ni obnovitveni razlog. Tako sodišče druge stopnje v obnovitvenem postopku kot revizijsko sodišče v prejšnjem revizijskem postopku, pa sta že ugotovili, da velja odločitev o zavrnitvi rentnega zahtevka le za obdobje do sojenja na prvi stopnji dne 3.10.1991.

Tožnik v reviziji še predlaga, da naj revizijsko sodišče revizijo, če ji ne ugodi, šteje za novo tožbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sme v revizijskem postopku sprejemati le tiste odločitve, ki jih določa zakon o pravdnem postopku za ta postopek. Te so določene v določbah 392. - 396. člena. Z eno od odločitev, ki so v njih navedene, je postopek pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije končan. Revizijsko sodišče bi ravnalo v nasprotju z navedenim zakonom, če bi vlogo, ki jo je obravnavalo kot revizijo in o njej tudi meritorno odločalo, nato poslalo prvostopnemu sodišču v nadaljnjo obravnavo kot novo tožbo. Seveda pa to ne pomeni, da pravice do nove tožbe za novo škodo tožnik nima. V skladu z ZPP jo lahko vloži pred pristojnim prvostopnim sodiščem.

Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).