Appeal dismissed; failure to serve written notice of disciplinary proceedings violates defense rights under labor law.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 62. člena ZTPDR ni imela na voljo časa za pripravo obrambe glede očitane kršitve, s katero tudi ni bila vnaprej pisno seznanjena. Ustna seznanitev namreč ne zadošča.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek D. H. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 1.10.1997 in z dne 17.10.1997, na podlagi katerih je tožnici zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožeči stranki zaradi hujše kršitve delovne obveznosti iz 6. alinee 5. točke 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, opredeljene kot neupravičena odklonitev dela, zaradi katere pride v obratovalnici zasebnega delodajalca do zastoja delovnega procesa, zakonito izrečen najstrožji ukrep. V posledici zavrnitve glavnega tožbenega zahtevka je bil zavrnjen tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Razveljavilo je disciplinska sklepa tožene stranke, saj je ugotovilo, da sta bila - zaradi opustitve vročitve zahteve in vabila tožnici - uvedba in izvedba disciplinskega postopka bistveno kršena, zato za izrek najstrožjega ukrepa ni bila podana zakonita podlaga.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka v celoti spoštovala postopkovna določila iz 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci, ki jih je upoštevati kot lex specialis, saj v ničemer ne napotujejo na uporabo višjega pravnega akta. Tožena stranka je delavko ustno seznanila z razlogi za uvedbo disciplinskega postopka, tožnica pa je v svoj zagovor zgolj navedla, da se boji miši in da odrejene naloge ne bo opravila. Tako so bila v predhodnem prvostopnem postopku razjasnjena vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in okoliščine. V svojem ugovoru je tožnica ponovila svoj zagovor, ki ni pripeljal do drugačne odločitve. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba prvostopnega sodišča.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na 498. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Tudi materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo zmotno uporabljeno. Po določilu prvega odstavka 1. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91 - ZDR) se delovna razmerja delavcev, ki delajo pri organizacijah in delodajalcih v Republiki Sloveniji, urejajo v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, Zakonom o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, tem zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom.

Temeljna načela o disciplinskem postopku so vsebovana tako v III/7. poglavju Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) in VI. poglavju ZDR. V omenjenih zakonskih določilih je opredeljena pristojnost disciplinske komisije za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanju ukrepov, njena sestava, uvedba in izvedba disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem. Tudi za delavce zaposlene pri delodajalcih veljajo splošna določila zakona o disciplinski odgovornosti delavcev. Pravila disciplinskega postopka, po katerih ravna delodajalec v disciplinskih zadevah, so skladno določilu četrtega odstavka 61.

člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja urejena v določbi 41. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91 - 39/99). Z navedenimi predpisi so določena procesna pravila in temeljna postopkovna načela, ki so jamstvo za zakonitost postopka. Disciplinski postopek namreč nima samo funkcije varovanja interesov delodajalca, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo.

Eno temeljnih načel postopka je pravica do obrambe, saj mora biti delavec seznanjen z začetkom postopka in očitano kršitvijo. To načelo je varovano s pravico delavca - kot mu jo daje prvi odstavek 62.

člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - da je z vročitvijo zahteve obveščen o začetku disciplinskega postopka in tudi vabljen na disciplinsko obravnavo. Med vročitvijo zahteve in vabila na obravnavo ter dnevom same obravnave mora preteči čas, ki je potreben, da si delavec zagotovi obrambo. Ta določila v disciplinskem postopku, v katerem je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, niso bila spoštovana. Ob ugotovitvi, da tožeči stranki ni bila v skladu z določilom prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja vročena zahteva za začetek disciplinskega postoka in vabilo na obravnavo iz četrtega odstavka 61. člena tega zakona, je sodišče druge stopnje imelo zakonito podlago, da je poseglo v odločitev tožene stranke s tem, da je razveljavilo sklep o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja tožnici. Opustitev vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in vabila za disciplinsko obravnavo tožnici pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 62. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, in zato njegovo zmotno uporabo ne glede na dejstvo, da ji je bila dana možnost zagovora. Tožeča stranka zaradi kršitve pravice iz prvega odstavka 62. člena omenjenega zakona ni imela na voljo časa za pripravo obrambe glede očitane kršitve, s katerimi tudi ni bila vnaprej pisno seznanjena. Ustna seznanitev namreč ne zadošča.

Ob ugotovitvi, da uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani razlogi, na kater pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77 in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).