Legislator Case Law & Legislation
Sklep VIII R 44/2000 ECLI:SI:VSRS:2000:VIII.R.44.2000 AI generated

Court rejects transfer of labor dispute to another court due to lack of clear procedural necessity.

Case Number Sklep VIII R 44/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's request to transfer a labor dispute regarding unpaid wages to another competent court. The defendant argued that harassment, including police reports and tax inspections, compromised the impartiality of the local court. The court found no clear evidence that transferring the case would facilitate the proceedings or that the alleged harassment constituted valid grounds for removal.

Legislator headnote

AI generated

67. člen ZPP; Transfer of proceedings to another competent court is permitted only when it is obvious that the process will be easier conducted there or other significant reasons exist.

Keywords

AI generated
labor dispute transfer of proceedings court impartiality harassment defense Supreme Court jurisdiction

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

[JEDRO]

Po določilih 67. člena ZPP Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog strank ali pristojnega sodišča lahko določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica zoper toženo stranko, pri kateri je zaposlena kot poklicna kozmetičarka, uveljavlja terjatev zaradi neizplačanih plač in regresa za letni dopust v skupnem znesku 246.759,30 SIT s pripadki. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga sodišču, pri katerem je vložena tožba, da odstopi zadevo drugemu stvarno pristojnemu sodišču, ki naj vse zahtevke tožnice kot neutemeljene zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka. Predlog sodišču, da naj zadevo odstopi v obravnavanje in odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču, toženec utemeljuje s tem, da se zoper toženo stranko v M. odvija gonja, kar se kaže v tem, da sta bila zoper njo pri policiji vloženi dve prijavi zaradi suma kaznivih dejanj, ki sta se izkazali kot neutemeljeni.

V mesecu maju 2000 je bil pri toženi stranki opravljen davčni inšpekcijski pregled. Izvajala ga je toženi stranki nenaklonjena davčna inšpekcija, ki pa je toženi stranki pojasnila, da je bil pregled "naročen". Sindikat zoper toženo stranko opravlja dejanja, ki kažejo na željo posameznikov v sindikatu, da bi uničil toženo stranko. Končno je tudi sama tožba del scenarija, kako uničiti toženo stranko. Zoper toženca se piše v lokalnem dnevniku V.. Vse to je med seboj povezano, zato tožena stranka meni, da sodišče v M. ne bi moglo dovolj neodvisno odločati v tem sporu.

Osebe, ki zoper toženo stranko izvajajo gonjo, zasedajo pomembne položaje, in bi lahko vplivale na delo sodišča. Da bi se zagotovila v 125. členu Ustave RS zajamčena neodvisnost sodnikov v postopku, bi bilo treba zadevo odstopiti v obravnavanje in odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču.

Predlog tožene stranke za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča ni utemeljen.

Po določilih 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog strank ali pristojnega sodišča lahko določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v tej zadevi, zato je sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči o omenjenem predlogu tožene stranke.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni zakonskih razlogov za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ni mogoče sklepati, da bi bilo očitno, da bi drugo stvarno pristojno sodišče lažje opravilo postopek, prav tako pa tudi ni mogoče ugotoviti drugih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba odločati tako, kot predlaga tožena stranka. Iz dejstev, ki jih zatrjuje tožena stranka, ni mogoče ugotoviti, da bi zoper njo obstajala gonja, kot je to navedeno v odgovoru na tožbo. Prijave zaradi suma kaznivih dejanj so legitimno ravnanje ali celo obveznost državljanov, če pri tem ne gre za zlorabe, česar pa iz v konkretnih navedb tožene stranke ni razbrati.

Inšpekcijski nadzor je normalna aktivnost davčnih organov, zato zakonite izvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora ni mogoče šteti kot ogrožanja podjetniške aktivnosti. Opravljen mora biti v skladu s predpisi, zato naklonjenost ali nenaklonjenost nadzornikov pri izvedbi nadzora pravno ni pomembna. Tudi iz dejstva, da o toženi stranki piše dnevnik V., ni videti nezakonite grožnje toženi stranki, prav tako pa takšna grožnja ne more biti uvedba sodnega postopka, s katero tožeča stranka uveljavlja pred sodiščem pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče tako v tej zadevi ne najde razlogov, ki bi kazali na to, da bi lahko imelo sodišče, pri katerem je vložena tožba, težave z vodenjem postopka in sojenjem in bi bilo treba iz teh razlogov za postopanje določati drugo stvarno pristojno sodišče.