Slovenian Supreme Court dismisses request to transfer labor dispute to another court due to alleged bias.

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni zakonskih razlogov za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ni mogoče sklepati, da bi bilo očitno, da bi drugo stvarno pristojno sodišče lažje opravilo postopek, prav tako pa tudi ni mogoče ugotoviti drugih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba odločati tako, kot predlaga tožena stranka. Iz dejstev, ki jih zatrjuje tožena stranka, ni mogoče ugotoviti, da bi zoper njo obstajala gonja, kot je to navedeno v odgovoru na tožbo. Prijave zaradi suma kaznivih dejanj so legitimno ravnanje ali celo obveznost državljanov, če pri tem ne gre za zlorabe, česar pa iz v konkretnih navedb tožene stranke ni razbrati. Inšpekcijski nadzor je normalna aktivnost davčnih organov, zato zakonite izvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora ni mogoče šteti kot ogrožanja podjetniške aktivnosti. Opravljen mora biti v skladu s predpisi, zato naklonjenost ali nenaklonjenost nadzornikov pri izvedbi nadzora pravno ni pomembna.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnica zoper toženo stranko, pri kateri je zaposlena kot frizerka, uveljavlja terjatev zaradi neizplačanih plač, regresa za letni dopust in prevozne stroške v skupnem znesku 184.030,30 SIT s pripadki.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga sodišču, pri katerem je vložena tožba, da odstopi zadevo drugemu stvarno pristojnemu sodišču, ki naj vse zahtevke tožnice kot neutemeljene zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka. Predlog sodišču, da naj zadevo odstopi v obravnavanje in odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču, toženec utemeljuje s tem, da se zoper toženo stranko v M. odvija gonja, kar se kaže v tem, da sta bila zoper njo pri policiji vloženi dve prijavi zaradi suma kaznivih dejanj, ki sta se izkazali kot neutemeljeni. V mesecu maju 2000 je bil pri toženi stranki opravljen davčni inšpekcijski pregled.

Izvajala ga je tožencu nenaklonjena davčna inšpekcija, ki pa je tožencu ob tem pojasnila, da je bil pregled "naročen". Sindikat zoper toženca opravlja dejanja, ki kažejo na željo posameznikov v sindikatu, da bi uničil toženca. Končno je tudi sama tožba del scenarija, kako uničiti toženca. Zoper toženca se priše v lokalnem dnevniku V.. Vse to je med seboj povezano, zato toženec meni, da sodišče v M. ne bi moglo dovolj neodvisno odločati v tem sporu.

Osebe, ki zoper toženca izvajajo gonjo, zasedajo pomembne položaje, in bi lahko vplivale na delo sodišča. Da bi se zagotovila v 125.

členu Ustave RS zajamčena neodvisnost sodnikov v postopku, bi bilo treba zadevo odstopiti v obravnavanje in odločanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Sama tožba, ki jo vlaga tožnica je sestavljena nenatančno, zahtevki tožnice pa niso upravičeni in bi jih bilo treba zavrniti.

Predlog toženca za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za sojenje v tej zadevi ni utemeljen.

Po določilih 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju: ZPP) Vrhovno sodišče Republike Slovenije na predlog strank ali pristojnega sodišča lahko določi za postopanje drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v tej zadevi, zato je sodišče, pri katerem je bila vložena tožba, predlagalo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da odloči o omenjenem predlogu tožene stranke.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni zakonskih razlogov za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Iz navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo ni mogoče sklepati, da bi bilo očitno, da bi drugo stvarno pristojno sodišče lažje opravilo postopek, prav tako pa tudi ni mogoče ugotoviti drugih tehtnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba odločati tako, kot predlaga tožena stranka. Iz dejstev, ki jih zatrjuje tožena stranka, ni mogoče ugotoviti, da bi zoper njo obstajala gonja, kot je to navedeno v odgovoru na tožbo. Prijave zaradi suma kaznivih dejanj so legitimno ravnanje ali celo obveznost državljanov, če pri tem ne gre za zlorabe, česar pa iz v konkretnih navedb tožene stranke ni razbrati. Inšpekcijski nadzor je normalna aktivnost davčnih organov, zato zakonite izvedbe davčnega inšpekcijskega nadzora ni mogoče šteti kot ogrožanja podjetniške aktivnosti. Opravljen mora biti v skladu s predpisi, zato naklonjenost ali nenaklonjenost nadzornikov pri izvedbi nadzora pravno ni pomembna. Tudi iz dejstva, da o toženi stranki piše dnevnik V., ni videti nezakonite grožnje toženi stranki, prav tako pa takšna grožnja ne more biti uvedba sodnega postopka, s katero tožeča stranka uveljavlja pred sodiščem pravice iz delovnega razmerja, pri čemer bi v primeru ugotovljene neutemeljenosti njenega zahtevka sama nosila stroške postopka. Sodišče tako v tej zadevi ne najde nobenih razlogov, ki bi kazali na to, da bi lahko imelo sodišče, pri katerem je vložena tožba, težave z vodenjem postopka in sojenjem in bi bilo treba iz teh razlogov za postopanje določati drugo stvarno pristojno sodišče.