Appeal dismissed; non-realized invention proposal cannot form basis for bonus calculation under regulations.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Koristnega predloga pristojen organ ni sprejel in da tožena stranka tudi ni izvedla organizacijske spremembe službe Študija dela, ki bi izhajala iz prijave inventivnega predloga. Ker je iz določbe 29.

člena pravilnika o inventivni dejavnosti tožene stranke razvidno, da je osnova za izračun posebnega plačila - nagrade razlika med stroški pred in po realizaciji inventivnega predloga, to pomeni, da nerealiziran inventivni predlog ne more biti osnova za pripravo izračuna posebnega plačila oziroma izplačilo nagrade.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da so mu tožene stranke dolžne kot soavtorju koristnega predloga plačati sorazmerni del nagrade, zavrnilo pa je tudi njegov podredni zahtevek.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je navajala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana zato, ker je tožene stranke v postopku zastopal pooblaščenec brez pravosodnega izpita (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) in ker se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb (13. točka druigega odstavka 354. člena ZPP). Navajala je tudi zmotno uporabo materialnega prava, ki pa ga vsebinsko ni opredelila.

Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka je 8.6.1999 vlagala še dopolnitev revizije, v kateri je dodatno obrazložila svoje stališče.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Odgovor na revizijo je vložil A. d.d., kot pravni naslednik vseh treh prvotno toženih strank, ki je prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Pri odločanju revizijsko sodišče ni upoštevalo dopolnitve pritožbe, saj je bila ta vložena po poteku roka za vložitev revizije, določenega v prvem odstavku 382. člena ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka, pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane.

Revizija je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je (naj bi) tožene stranke zastopal pooblaščenec brez pravosodnega izpita. Že navedba revidenta, ki zatrjuje, da je tožene stranke zastopal pooblaščenec brez opravljenega strokovnega izpita, kaže, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odatvka 354. člena ZPP. Tožene stranke so pooblaščenca imele, pa čeprav ta morda ni imel pravniškega državnega izpita izpita. Ta pomanjkljivost bi sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če bi bil pooblaščenec pravne osebe brez ustreznega izpita (določba 91. člena ZPP), vendar bi šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP. Ker bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, take kršitve, tudi če bi obstajala, glede na dločbo 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, v reviziji ni bilo mogoče upoštevati. Tudi, če bi jo bilo mogoče upoštevati, bi morala kršitev vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, da bi lahko vplivala na odločanje, česar pa ni mogoče ugotoviti.

Sodišče druge stopnje tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Res je sicer, da sodišče svojih razlogov ni povzemalo obširno, je pa ocenilo izvedene dokaze in zaključilo, da pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Ker je obrazložilo, zakaj pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, izpodbijana sodba nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče pri odločanju ni zmotno uporabilo materialnega prava. Ker je predmet obravnave samo zavrnitev prijave inventivnega predloga na odboru za gospodarjenje (26.7.1989) oziroma kasnejši molk pritožbenega organa (delavskega sveta), ne pa tudi morebitni kasnejši spremenjen inovativni predlog in postopki v zvezi z njim, je moralo obravnavanje na sodišču ostati v tem okviru. Odločilno dejstvo, ki sta ga ugotovili nižji sodišči je (revizijsko sodišče je glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano na dejansko stanje, ugotovljeno na nižjem sodišču), da koristnega predloga revidenta pristojen organ ni sprejel in da tožena stranka tudi ni izvedla organizacijske spremembe službe Študija dela, ki bi izhajala iz prijave inventivnega predloga. Ker je iz določbe 29. člena pravilnika o inventivni dejavnosti tožene stranke razvidno, da je osnova za izračun posebnega plačila - nagrade razlika med stroški pred in po realizaciji inventivnega predloga, to pomeni, da nerealiziran inventivni predlog ne more biti osnova za pripravo izračuna posebnega plačila oziroma izplačilo nagrade. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zato zavzelo pravilno stališče, ko je zaključilo, da inovator lahko zahteva nagrado za koristen predlog le, če se ta uporablja in je zato utemeljno v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek (tudi podredni).

Ker revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, je na podlagi določb 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemelejeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).