Appeal dismissed because the appellant failed to calculate and specify the value of interest claims required by law.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Revizija ni dovoljena. V obravnavani zadevi je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77). Revident torej ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP/77, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika in mu prisodilo znesek 166.688,20 SIT kot razliko v plači z zakonitimi zamudnimi obrestmi, s tem da je določilo, od kakšnih zneskov in katerih datumov tečejo omenjene zamudne obresti, kot tudi stroške postopka. Gre za znesek, ki ga je uveljavljal tožnik s tožbo, vloženo dne 2.7.1996 za čas od septembra 1990 do decembra 1994 z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Priznalo mu je tudi pravico do povrnitve stroškov postopka v odmerjenem znesku.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od posamičnih prisojenih mesečno zapadlih zneskov glavnice, nateklih do 30.6.1993, zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v pravočasno vloženi reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje navaja, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zamudne obresti so v tej zadevi stranska terjatev, ki delijo usodo glavne terjatve. Določila 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki jih je pritožbeno sodišče vzelo kot podlago odločitve o zastaranju zamudnih obresti, je mogoče uporabiti le kot pravno podlago za zastaranje relativno samostojnih občasnih terjatev. Zamudne obresti niso takšna relativno samostojna občasna terjatev. Poleg tega je tožena stranka svoj dolg pripoznala 18.3.1996 z dopisom, ki ga je poslala tožniku, s čemer se je odpovedala zastaranju po določilih 366. člena ZOR.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določilih 382. člena ZPP/77 je mogoče revizijo vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v roku tridesetih dni. V reviziji mora revident označiti vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Če se spor nanaša na denarno terjatev, je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta dosega ali presega znesek 80.000,00 SIT. V obravnavani zadevi je vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe odvisna od zneska, ki ga revident uveljavlja na temelju zamudnih obresti. Znesek obresti v reviziji ni bil izračunan in jasno določen, kot to zahtevajo določila ZPP/77 o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta (35. do 40. člen ZPP/77). Revident torej ni izpolnil predpostavk za obravnavanje revizije po določilih 382. člena ZPP/77, zato je revizijsko sodišče na temelju 392. člena ZPP revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče je določbe ZPP/77 in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).