Appeal dismissed: Employer need not seek written consent if employee rejects unsuitable job offer.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V primeru ponudbe presežnemu delavcu delovnega mesta, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, delodajalec od delavca ni dolžan pisno zahtevati soglasje za razporeditev na tako delovno mesto, če delavec že v naprej odklanja tako delovno mesto. Takemu delavcu potem preneha delovno razmerje kot trajnemu presežku.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče je s sodbo z dne 11.9.1996 zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 18.11.1993 in z dne 8.12.1993, na podlagi katerih je tožnici kot trajno presežni delavki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito sprejela program razreševanja trajno presežnih delavcev. Med trajno presežnimi delavci je bilo tudi 9 carinskih referentov, med njimi tudi tožnica. Za reševanje teh delavcev je bila predvidena razporeditev na druga delovna mesta.

Tožnici je bilo ponudeno delovno mesto markirantke, vendar je izjavila, da ga ne bo sprejela. Tožena stranka je zato utemeljeno uporabila drug ukrep reševanja trajno presežnih delavcev - prenehanje delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni bila pripravljena sprejeti ponujenega delavnega mesta markirantke, zato je pravilno uporabilo materilano pravo, ko je njen zahtevek zavrnilo.

Tožnica je zoper pravnomočno drugostopno sodbo pravočasno vložila revizijo. V reviziji navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da sodišči nista upoštevali vseh izvedenih dokazov, ampak samo določene dele, tako tudi samo del izpovedbe priče P.Š.. Dalje navaja, da na zdravniški pregled 15.11.1923 ni šla zaradi bolezni, je pa priči Š. povedala, da bo na pregled šla, ko bo lahko. Delovnega mesta ni odklonila. Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno šele 1.1.1994, zato ni bilo nobene nuje, da gre na pregled že 15.11.1993. Tožena stranka bi morala izdati odločbo o premestitvi na ponujeno delovno mesto, in določiti datum kdaj naj bi začela z delom.

Skladno z določili 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemljena.

Tožnica v reviziji ni določno navedla, katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih je dovoljena revizija, bi naj bile podane. Iz revizijskih navedb revizijsko sodišče zaključuje, da tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa po ugotovitvah revizijskega sodišča ni podana, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih za odločitev v obravnavanem sporu, z revizijo izpodbijano sodbo pa se tudi da preizkusiti. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 36.a člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) delovno razmerje delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, ne preneha, če ga je mogoče v okviru organizacije razporediti na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, če delavec s tako razporeditvijo soglaša. Nižji sodišči sta ugotovili, da sta tožnici bili ponudeni dve taki delovni mesti, delovno mesto čistilke in delovno mesto markirantke, vendar se tožnica z nobenim ni strinjala, ampak ju je celo odklanjala. Taka ugotovitev nižjih sodišč temelji na dejanjih in izjavah tožnice.

Revizijsko sodišče se zato strinja, da ob takem dejanskem stanju tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko tožnice ni razporedila na delovno mesto markirantke. To še zlasti, ker tožnica tudi v ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja kot trajno presežni delavki, tega sklepa ne izpodbija iz razloga, da je dala soglasje oziroma, da se je strinjala z razporeditvijo na delovno mesto markirantke, ampak še vedno trdi, da za delovno mesto markirantke ni sposobna. Zdravniškega pregleda, na katerega je bila napotena, in na katerem bi se ugotovila njena zdravstvena sposobnost za opravljanje del na delovnem mestu markirantke, pa se ni udeležila. Torej ni govora o tožničinem soglašanju z razporeditvijo na delovno mesto markirantke. Pogoji za razporeditev tožnice na delovno mesto markirantke niso bili izpolnjeni, zato izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici iz uveljavljanega razloga nista nezakonita.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).