Appeal dismissed; no state coercion found in 1949 exchange contract under Denationalization Act.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ker predpostavlja določba 5. čl. ZDen aktivno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je pripravilo lastnika k sklenitvi pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v konkretnem primeru takega ravnanja ni bilo in da zato ni zakonskih pogojev za vrnitev premoženja. Predlagatelja se v reviziji ne moreta uspešno sklicevati na okoliščine, da je bila menjalna pogodba sklenjena v času, ko je zaradi veljavnih predpisov lastnikom grozil odvzem premoženja, in da so bili zaradi sklenjene pogodbe delno vrednostno prikrajšani. Zakon o denacionalizaciji ne določa, da bi zaradi takih okoliščin bivši lastniki lahko zahtevali vrnitev premoženja, odtujenega s pogodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za vrnitev nepremičnin in plačilo odškodnine za nepremičnine, ki so postale splošno ljudsko premoženje na podlagi menjalne pogodbe z dne 3.6.1949. Pritožbo predlagateljev proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelja sta vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavljata revizijske razloge bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka, storjenih pred sodiščema prve in druge stopnje, ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navajata, da so zaključki sodišč pri oceni izpovedb prič in predlagatelja protispisni. Poudarjata arondacijski namen države, ki je razviden iz menjalne pogodbe. Ta pogodba je bila sklenjena v škodo predlagateljev, saj je vrednost izročenih nepremičnin za 151.940 tedanjih dinarjev presegla vrednost dobljenih protidajatev. Temu znesku se ne bi nihče odpovedal, če ga država ne bi k temu prisilila. Sporna dejstva v zvezi s tem bi bilo treba ugotavljati v pravdi, zaradi katere bi moralo sodišče nepravdni postopek prekiniti. V izpodbijanem sklepu ni razlogov o pritožbenih trditvah, da sta bila predlagatelja s sklenitvijo menjalne pogodbe prikrajšana za najmanj 1/4, in o protispisnosti razlogov v sodbi sodišča prve stopnje. Končno še navajata, da v tem postopku zahtevata le vrnitev tistega premoženja, ki je vrednostno preseglo z zamenjavo dobljeno premoženje v R.S.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da o odločilnih dejstvih v sklepih sodišč prve in druge stopnje ni nobenih pomanjkljivosti in nasprotij, ki bi predstavljali bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku. Reviziji tudi ni mogoče pritrditi, kolikor zatrjuje, da bi moral biti postopek prekinjen zaradi ugotavljanja spornih dejstev v pravdi. Zahteva predlagateljev za vrnitev premoženja se opira na 5. čl. Zakona o denacionalizaciji. O taki zahtevi odloča po 1. odst. 56. čl. tega zakona sodišče v nepravdnem postopku. V okvir tega odločanja spadata tudi ugotavljanje in presoja, če je bil pravni posel sklenjen v takih okoliščinah, da lahko upravičenec zahteva vrnitev premoženja.

Bistvena za odločanje v tej zadevi je ugotovitev, če je bil pravni posel, na podlagi katerega je prišlo premoženje v državno last (v konkretnem primeru menjalna pogodba z dne 3.6.1949) sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Če pravni posel ni bil sklenjen na omenjeni način, ni pogojev za vrnitev premoženja po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji. Prezreti ni mogoče izpovedb predlagatelja J.J., da je bila sklenitev menjalne pogodbe dejansko privilegij za njegovo družino zaradi upoštevanja sodelovanja očeta mladoletnih otrok v NOB, kjer je tudi padel. Na mater, ki je kot zakonita zastopnica mladoletnih otrok sklenila pogodbo, ni bil izvajan pritisk, ampak je bilo ravno obratno, ker si je mati preko svojih zvez prizadevala, da bi bila sklenjena menjalna pogodba. Sicer jim je glede na sprejete predpise grozila izguba premoženja. Ker predpostavlja določba 5. čl. ZDen aktivno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je pripravilo lastnika k sklenitvi pogodbe, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v konkretnem primeru takega ravnanja ni bilo in da zato ni zakonskih pogojev za vrnitev premoženja. Predlagatelja se v reviziji ne moreta uspešno sklicevati na okoliščine, da je bila menjalna pogodba sklenjena v času, ko je zaradi veljavnih predpisov lastnikom grozil odvzem premoženja, in da so bili zaradi sklenjene pogodbe delno vrednostno prikrajšani. Zakon o denacionalizaciji ne določa, da bi zaradi takih okoliščin bivši lastniki lahko zahtevali vrnitev premoženja, odtujenega s pogodbo. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.