Supreme Court confirms labor court jurisdiction over dismissal compensation claims arising from a director's employment relationship.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici.

[JEDRO]

Za odločanje o sporu odpoklicanega direktorja do plačila odpravnine je stvarno pristojno delovno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici vložil tožbo proti P.F. d.o.o., s katero zahteva plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve s položaja direktorja. To sodišče se je za reševanje omenjene sporne zadeve s sklepom z dne 12.11.1997, izreklo za stvarno nepristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Kopru, oddelku v Novi Gorici, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije odloči o sporu o pristojnosti po 22. v zvezi s 23. členom ZPP. V predlogu navaja, da je pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku vsebovana v 449. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in 82/94 - ZGD), ki ureja način imenovanja in odpoklica poslovodje - direktorja ter njegovo pravico do odpravnine v primeru odpoklica brez utemeljenega razloga. Ker status tožnika ni vezan na delovno razmerje, tudi spor v zvezi z njegovim odpoklicem s položaja direktorja po 449. členu ZGD in njegovimi pravicami v zvezi s tem, ni spor, za katerega bi bilo stvarno pristojno delovno sodišče.

Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno delovno sodišče in sicer Delovno sodišče v Kopru, oddelek v Novi Gorici.

V sporu zahteva tožnik plačilo odpravnine v višini 24-kratne zadnje mesečne plače, ki mu je kot direktorju tožene stranke pripadala.

Podlaga za določitev višine odpravnine - ki predstavlja obliko odpravnine, ki je lahko dogovorjena z individualno pogodbo vnaprej - je plača. Področje plač je področje, ki ga lahko delodajalec in delavec urejata s pogodbo o zaposlitvi, s katero se v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom dogovorita o tistih pravicah in posebnostih, ki se nanašajo na delovno mesto, za katero delavec sklepa delovno razmerje (11. člen Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Vprašanje plače in nadomestila je ena izmed bistvenih sestavin delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Pravni temelj ravni plač je kolektivna pogodba, ki je zavezujoč abstrakten pravni akt.

Tako po zakonodaji, ki je urejala to področje v času, ko se je tožnik 1.5.1991 - kot izhaja iz podatkov delovne knjižice zaposlil pri toženi stranki kot direktor (16. člen Zakona o sodiščih združenega dela - Uradni list SRS, št. 21/86 in 41/87), kot po sedaj veljavnem Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) je o sporih v zvezi s premoženjskimi pravicami med delavcem in delodajalcem pristojno odločati delovno sodišče.

V obravnavanem primeru je bil tožnik od 1.5.1991 (priloga A4) v delovnem razmerju pri toženi stranki, pri kateri je za opravljanje funkcije direktorja prejemal plačo (priloga A3). Okoliščina, da tožnik - po njegovih navedbah - ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, za odklonitev stvarne pristojnosti delovnega sodišča, ni odločilna. Pravno odločilno je dejstvo, da je imel tožnik kot direktor s toženo stranko sklenjeno veljavno delovno razmerje, iz katerega so izhajale njegove pravice, obveznosti in odgovornosti (1. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), med drugim tudi plača (in ne nagrada ali povračilo). Zato ni pravilno stališče Delovnega sodišča, da je zaradi opustitve sklenitve individualne pogodbe podana stvarna pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

Ker gre v obravnavanem primeru za delovno razmerje in iz njega izvirajoči premoženjsko-pravni spor, ni izkazana pristojnost Okrajnega sodišča (99. člen Zakona o sodiščih). Zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. odstavek 23. člena ZPP).