Appeal dismissed as inadmissible for small claims where only the recognized claim falls under the 80,000 SIT threshold.

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

Če je bilo s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave odločeno o tožbenem zahtevku, katerega vrednost ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP), revizija ni dovoljena in jo je treba zavreči tudi v primeru, če je tožnik postavil tudi druge zahtevke (vrnitev na delo, plačilo razlike plače za čas čakanja na delo).

Predmet revizije je le zahtevek, ki je bil pripoznan.

[OBRAZLOŽITEV]

Potem, ko so organi tožene stranke ugotovili, da delo tožnika trajno ni potrebno, je tožnik vložil tožbo, v kateri je zahteval vrnitev na delo, plačilo regresa za letni dopust za leto 1993 in plačilo razlike plače za čas čakanja na delo.

Na glavni obravnavi dne 13.3.1997 je pooblaščenec tožnika izjavil, "da predlaga, da se stranki v postopku o sporu zadeve poravnata in da tožena stranka plača tožniku 28.651,60 SIT neto iz naslova razlike regresa za leto 1993, to pa je to, kar je tožnik prejel in kar bi bil moral prejeti, drugega tožnik ne zahteva več." Pooblaščenka tožene stranke se je strinjala s tožbenim zahtevkom in je ta tožbeni zahtevek pripoznala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 331. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da pooblaščenec tožnika ni prekoračil vsebine njegovega pooblastila in da izjave o poravnavi pooblaščenec ni dal v zmoti, pod vplivom sile ali zvijače. V obrazložitvi sodbe je tudi navedlo, da izjava pooblaščenca pomeni, da se je odpovedal preostalemu delu tožbenega zahtevka in da sodišče prve stopnje ni prav ravnalo, ker ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka za del zahtevka.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in zato, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti (tretji odstavek 353. člena ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da je pooblaščenec tožnika imel v mislih kot predmet poravnave le razliko regresa za letni dopust za leto 1993, ne pa tudi tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na delo delavca, ki je postalo trajno nepotrebno, na razporeditev tožnika in na plačilo razlike plače. Izjava je torej bila dana v zmoti, pooblaščenec pa tudi ni imel pooblastila, da bi sklenil poravnavo.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 382. člena ZPP (v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Uradni list RS, št. 55/92) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT.

Predmet te revizije je odločitev v pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, s katero je zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je bil tožniku prisojen znesek 28.651,60 SIT.

Ker vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT, je moralo revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavreči.

Navedbe v reviziji, ki niso v zvezi s presojanjem dovoljenosti revizije, za odločitev na revizijski stopnji niso pomembne.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.