Appeal dismissed; court upheld dismissal of insurance agent due to absence exceeding five days without required presence.

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, iz kolektivne pogodbe (pogodba o zaposlitvi, ki bi jo sklenili pravdni stranki, v spis ni bila predložena) tožene stranke izhaja (38. člen), da zavarovalni zastopniki, kar je bila tožnica, delovno obveznost opravljajo z izvajanjem delovne obveznosti, ne s prisotnostjo na delu. Prisotnost na delu je (vsaj običajno) zahtevana zaradi določitve delovnega časa, ki predstavlja delovno obveznost. To pa pomeni, da glede na naravo tožničinega dela, ki se opravlja izven uradnih prostorov tožene stranke, in v času, ki je po mnenju zavarovalnega zastopnika za opravljanje dela najbolj primeren, pri tožnici (enako tudi pri drugih zavarovalnih zastopnikih) ni mogoče ugotoviti niti pogoja obvezne prisotnosti na delu niti delovnega časa. Takim delavcem, ki opravljajo delo izven sedeža podjetja in izven določenega delovnega časa, nimajo pa niti določene prisotnosti na delu, ni mogoče očitati neopravičenega izostanka (odsotnosti) z dela, ker ni določeno, kdaj in kje bi sploh morali delati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da bi se razveljavila sklepa organov tožene stranke z dne 7.7.1996 in 27.2.1996, na podlagi katerih je tožnici zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je pa spremenilo izrek disciplinskega ukrepa tako, da je izrečeni ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za leto dni. Zato je odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da jo je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo, v skladu z zadnjo odločbo o razporeditvi.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožnice, razveljavilo sporna sklepa tožene stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica in ji priznati vse pravice po delu od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo napačno pravno stališče, ko je razveljavilo sklepe disciplinskih organov kot nezakonite. Tožnica je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju in je imela določeno delovno obveznost, sklenitev pogodbe na delovni dan. S tem je tožena stranka imela možnost nadzora nad njeno aktivnostjo. Nedoseganje obveznosti pomeni tudi odsotnost z dela, kar so ugotovili v disciplinskem postopku pristojni organi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Drugo bistveno procesno kršitev je revizija samo formalno zatrjevala, ne da bi jo vsebinsko opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo v izpodbijani pravnomočni sodbi, po mnenju revizijskega sodišča, v delu, ki je pomemben za odločitev, ni zmotno uporabljeno. Sodišče druge stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 1. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki se nanašajo na delovno razmerje. Delovno razmerje je prostovoljno razmerje med delavcem in delodajalcem zaradi opravljanja določenih del ter ekonomske in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela. Posebnosti posameznega delovnega mesta in način opravljanja določenih del se dogovarjajo s pogodbo o zaposlitvi, ki mora biti v skladu s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca (določba 11. člena zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Kot je ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, iz kolektivne pogodbe (pogodba o zaposlitvi, ki bi jo sklenili pravdni stranki, v spis ni bila predložena) tožene stranke izhaja (38. člen), da zavarovalni zastopniki, kar je bila tožnica, delovno obveznost opravljajo z izvajanjem delovne obveznosti, ne s prisotnostjo na delu. Prisotnost na delu je (vsaj običajno) zahtevana zaradi določitve delovnega časa, ki predstavlja delovno obveznost. To pa pomeni, da glede na naravo tožničinega dela, ki se opravlja izven uradnih prostorov tožene stranke, in v času, ki je po mnenju zavarovalnega zastopnika za opravljanje dela najbolj primeren, pri tožnici (enako tudi pri drugih zavarovalnih zastopnikih) ni mogoče ugotoviti niti pogoja obvezne prisotnosti na delu niti delovnega časa. Takim delavcem, ki opravljajo delo izven sedeža podjetja in izven določenega delovnega časa, nimajo pa niti določene prisotnosti na delu, ni mogoče očitati neopravičenega izostanka (odsotnosti) z dela, ker ni določeno, kdaj in kje bi sploh morali delati. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu pravilni in da tožnici glede na veljavne akte tožene stranke ni bilo mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela.

Drugi del obrazložitve, kjer sodišče ugotavlja nezakonitost izpodbijane sodbe tudi iz drugih razlogov, obrazložitev sodbe ni v skladu z materialnim pravom. Tožena stranka je vsebinsko (ne pa tudi formalno), tožnici res očitala kršitev delovne obveznosti po 20.

točki 82. člena kolektivne pogodbe (neopravičen izostanek z dela več kot en dan v obdobju treh mesecev). Tak izostanek pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če se ugotovi eno od kvalifikatornih okoliščin, določenih v drugem odstavku 84. člena kolektivne pogodbe. Vendar to velja samo za čas odsotnosti od dveh do štirih dni. V drugi alineji prvega odstavka 84. člena je namreč določba, da se za odsotnost z dela najmanj petih delovnih dni (ali več) v razdobju treh mesecev izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri taki določbi kolektivne pogodbe, obstoj dodatne kvalifikatorne okoliščine za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni potreben, ker jo (pet ali več dni) vsebuje že sama norma pravilnika. Izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa bi bil zato ob ugotovitvi več kot petdnevne odsotnosti z dela za delavca, ki opravlja delovno obveznost tudi s prisotnostjo na delu, mogoč, to pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko, ob izpolnjevanju vseh drugih pogojev, izvršitev izrečenega ukrepa pogojno odložilo za leto dni.

Revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov sodišča druge stopnje sklepa, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna in da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).