Appeal dismissed: Employee's unauthorized absence after employer termination was not a valid legal ground to challenge the dismissal.

1. Revizija se zavrne kot neutemeljena.

2. Revizijske stroške trpi tožena stranka sama.

[JEDRO]

Svoje nestrinjanje zoper to odločitev delodajalca tožnica ni izrazila niti z vložitvijo ugovora (80., 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90- ZTPDR), niti ni ob ponovnem nastopu dela dne 24.11.1994 ravnala - če je štela, da ji grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje - skladno določilu 47. člena Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 32/74 - RS 57/96), temveč je z naslednjim dnem izostala z dela. Zatrjevano nezakonito ravnanje tožene stranke bi imela tožnica pravico izpodbijati le s pravnimi sredstvi, ne pa z odsotnostjo z dela. Zato za opravičen izostanek tožnice ni obstajala zakonita podlaga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 7.12.1994 in 9.5.1995, na podlagi katerih je V.O. zaradi neupravičenih izostankov z dela več kot pet dni zaporedoma v času od 25.11.1994 dalje, prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru izpolnjen zakoniti pogoj za prenehanje delovnega razmerja, določen v 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94 - ZDR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da že 15 let boluje zaradi arkstrizične astme, 10 let pa za sindromom AP. Zaradi dolgoletne obolelosti in resnih zdravstvenih težav ni sposobna za svoje delo, zato ji je bila z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 14.11.1994 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo. Za delo čistilke pa samo v primeru, kolikor obstoja možnost samo mokrega čiščenja in brez dvigovanja bremen težjih od 7 kg. Ker odredba tožene stranke z dne 3.8.1994, s katerim je bil določen obseg njenih delovnih zadolžitev, tožnici ni bila nikdar vročena, ne more imeti zanjo pravnih učinkov. Sporna odredba tudi sicer nima lastnosti razporeditvene odločbe, zato, po stališču revizije, ni pravno zavezujoča. Obe sodišči tudi nista posvetili pozornosti vprašanju zakonitosti prevzema tožnice od njenega prejšnjega delodajalca, to je F., k toženi stranki. Prezrli pa sta tudi dejstvo, da je o zahtevi za varstvo pravic odločal direktor tožene stranke, to je isti organ, ki je izdal tožnici izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja. V posledici kršitev procesnih norm in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon o delovnih razmerjih, Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo in Konvencija MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravo sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče je zato pri odločanju mnogo bolj omejeno, kot sodišče druge stopnje. Odločati sme le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti presoja le morebitno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in morebitno zmotno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka obravnava revizijsko sodišče le, če so izrečno uveljavljene. Tožeča stranka v revizijski izjavi teh kršitev ne uveljavlja.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Podlaga presoje revizijskega sodišča, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Tega dejanskega stanja z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa tožeča stranka z navajanjem drugačnih dejstev glede zakonitosti obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki, izgubi svoje delovne zmožnosti, opustitvi vročitve pisne odredbe, skuša doseči. Razumljiva so njena prizadevanja, da poskuša (v revizijskem postopku nedovoljeno) drugače prikazati dejansko stanje glede okoliščin, ki so bistvena podlaga za oceno, da je tožnica od 25.11.1994 dalje neupravičeno izostala z dela.

V izpodbijani sodbi je dejanska ugotovitev, da je bila tožnica z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zaradi bolezni spoznana za invalida tretje kategorije invalidnosti, s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu snažilke, brez dvigovanja bremen nad 7 kg in v ugodnih mikroklimatskih pogojih, s polnim delovnim časom od 14.7.1994 dalje. Ta odločba temelji na mnenju Invalidske komisije v Ljubljani, da tožnica svojega dela snažilke pod splošnimi pogoji ni zmožna opravljati, zmožna pa je to delo opravljati z navedenimi omejitvami.

Tožnica je bila glede na preostalo delovno zmožnost skladno določilu 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, to pomeni, da lahko zaradi ugotovljene zmanjšane delovne zmožnosti (ne pa izgube delovne zmožnosti) opravlja poln delovni čas drugo ustrezno delo; v danem primeru delo snažiljke z omejitvami. Za drugo ustrezno delo se po prvem odstavku 37. člena omenjenega zakona šteje delo na delovnem mestu, na katerem je delovni invalid zmožen delati določen delovni čas, primeren preostali delovni zmožnosti, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, in z normalnim delovnim učinkom.

Ob izvidu in mnenju invalidske komisije, da je tožnici še nadalje priznana pravica do razporeditve na delovnem mestu snažilke, je tožena stranka s pisno odredbo z dne 3.8.1994, (ki je bil tožnici vročen 8.8.1994 - priloga - B 14) določila obseg njenih delovnih zadolžitev in navedenih omejitev. Svoje nestrinjanje zoper to odločitev delodajalca tožnica ni izrazila niti z vložitvijo ugovora (80., 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90- ZTPDR), niti ni ob ponovnem nastopu dela dne 24.11.1994 ravnala - če je štela, da ji grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje - skladno določilu 47. člena Zakona o varstvu pri delu (Uradni list SRS, št. 32/74 - RS 57/96), temveč je z naslednjim dnem izostala z dela. Zatrjevano nezakonito ravnanje tožene stranke bi imela tožnica pravico izpodbijati le s pravnimi sredstvi, ne pa z odsotnostjo z dela. Zato za opravičen izostanek tožnice ni obstajala zakonita podlaga.

Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno presojo, da je bil izpolnjen dejanski stan za uporabo določila iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, saj za tožničin izostanek z dela od 25.11.1994 dalje ni obstajal upravičen razlog. Teh ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti.

Tudi z revizijsko trditvijo o domnevno spornem prevzemu tožnice v delovno razmerje k toženi stranki, tožeča stranka ne more uspeti. Pogodbo o zaposlitvi pri podjetju E. je tožnica podpisala dne 27.1.1994 (priloga B 11). Prav tako je brez pravne podlage zatrjevana kršitev postopka, da je o ugovoru delavke nezakonito odločal isti organ, to je direktor, ki je izdal izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnici. Pooblastilo za odločanje o vseh pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev družbe na prvi in drugi stopnji, je direktorju dano na podlagi določila 8.5.2. Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo v zasebni lasti (priloga B-13), ki je skladna z določbo 2. odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih.

Vsa ugotovljena dejstva vsebovana v sodbi prve in druge stopnje, so tudi po presoji revizijskega sodišča narekovala odločitev, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen. Zato revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava (določb Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo) ni utemeljena. Tudi s sklicevanjem na določbe Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca ne more uspeti. V določbi 5. člena omenjene konvencije so taksativno našteti razlogi, ki jih ni mogoče šteti za resne razloge iz 4. člena kot zakonit način za prenehanje delovnega razmerja. Med njimi ni naveden primer kot ga opredeljuje 6. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih kot pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožeča stranka z revizijo ni uspela. Navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo pa niso prispevale k razjasnitvi zadeve, zato njenih stroškov ni mogoče šteti med potrebne stroške postopka.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 166. člena, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe pod 2.

Določbe ZPP in ZTPDR na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).