Attempted theft of minor value does not constitute gross breach of duty requiring dismissal.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Poskus storitve kaznivega dejanja majhne tatvine ni kaziv, zato niso podani elementi hujše kršitve delovne obveznosti, ki se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 9.5.1994, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega hujših kršitev delovnih obveznosti in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, in odločbe Komisije za pritožbe z dne 7.7.1994, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s tem, da si je hotel prilastiti kovinske šipke v vrednosti 1.000,00 SIT, storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 30. točki 105. člena in 1. alinei 8. točke 107. člena podjetniške kolektivne pogodbe, in da mu je utemeljeno bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo delno ugodilo pritožbi tožnika in je izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. Sodišče je ugotovilo, da je uporabljena pravilna pravna kvalifikacija, da so izpolnjene kvalifikatorne okoliščine iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Niso pa bile upoštevane olajševalne okoliščine, da ni bila povzročena večja materialna škoda, taka škoda tudi ni grozila, da je deloma šlo za odpadni material, da je tožnik dolgoletni delavec tožene stranke in da je bil tokrat prvič v disciplinskem postopku.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo drugostopnega sodišča pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni mogoče upoštevati kot tehtno olajševalno okoliščino to, da je bil tožnik prvič v disciplinskem postopku, in da ne moremo govoriti, da ni grozila večja materialna škoda. Nastala je velika škoda na ugledu tožene stranke. Ker je bilo dejanje storjeno v škodo drugega podjetja, je to podjetje tudi odpovedalo pogodbo o varovanju, kar pomeni letno škodo 2,032.592,00 SIT. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je ugodilo pritožbi tožnika.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, vendar je materialno pravo zmotno uporabljeno v škodo tožnika, ne pa v škodo tožene stranke. Tožnik je bil spoznan za odgovornega za hujšo kršitev delovne obveznosti po 30. točki 105. člena podjetniške kolektivne pogodbe. To hujšo kršitev se stori z dejanjem, ki pomeni kaznivo dejanje, torej s kaznivim dejanjem storjenim na delu ali v zvezi z delom, na škodo podjetja ali na škodo sodelavca. Tožniku očitano dejanje pa ne pomeni kaznivega dejanja, ni kaznivo dejanje. Tožnik si je poskusil prilastiti stvar majhne vrednosti, torej gre za poskus storitve kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine po 2. odstavku 165. člena Kazenskega zakona SRS, ki je takrat veljal. Za kaznivo dejanje majhne tatvine je bila zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. Po določbi 19. člena Kazenskega zakona SFRJ pa je poskus kazniv, če se lahko za kaznivo dejanje izreče pet let zapora ali hujša kazen, oziroma, če je posebej določeno, da je poskus kazniv, kar pa pri majhni tatvini ni določena. Torej v tožnikovem dejanju ni elementov hujše kršitve delovne obveznosti določene v 30. točki 105. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v dejanju tožnika tudi ni elementov hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. alinee 8. točke 107. člena podjetniške kolektivne pogodbe. To kršitev se stori z zlorabo položaja in prekoračitvijo danega pooblastila, in sicer s sprejemanjem podkupnine ali protipravnim koriščenjem drugih ugodnosti v zvezi z delom. Tožena stranka pa ne zatrjuje, da bi tožnik sprejemal podkupnino ali da bi protipravno koristil kake ugodnosti v zvezi z delom.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Kazenskega zakona SFRJ je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Repubike Slovenije, skladno s 1.

odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 5/I/94).