Supreme Court dismisses appeal on unjust enrichment damages, upholding lower courts' application of ZOR Art. 200.1.

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Po mnenju revizijskega sodišča je prisojena odškodnina v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, če se upošteva dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Odškodnina ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu. Zato sta nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo in sklepom ugodilo zahtevku tožnika in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 2.215.192,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu z obrestmi povrniti tudi pravdne stroške odmerjene na 246.832,00 SIT, vse v osmih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je kot neutemeljen zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno, delno pa je ugodilo pritožbi intervenienta na strani tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na znesek 1.515.192,SIT z zamudnimi obrestmi, v ostalem pa je tudi to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajala, da bi sodišče moralo odškodnino obravnavati tako, da bi upoštevalo, da sodna praksa ni pravni standard, škodo pa bi moralo tudi individualizirati, saj tudi dve istovrstni poškodbi ne narekujeta prisoje enake odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker tega ni storilo, je vse postavke odmerilo prenizko in zato tožnik ni prišel do primerne odškodnine. Kršeno je tudi načelo 23. člena Ustave Republike Slovenije, ker o tožnikovih pravicah ni bilo odločeno brez nepotrebnega odlašanja. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo zaznamovane pravdne in revizijske stroške.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki in intervenientu, ki na revizijo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno ne zatrjuje.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljeno. Obe sodišče, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju pravilno uporabili določbe prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), pri čemer je bil pravilno uporabljen tudi pravni standard pravične denarne odškodnine.

Dejstvo je, da ni točnih meril za določanje denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Revizija ima prav, ko navaja, da sodna praksa ne more biti pravni standard, ki bi se upošteval pri odmeri negmotnih (nepremoženjskih) odškodnin. Prav ima tudi, ko navaja, da mora biti vsaka tovrstna odškodnina individualizirana glede na vse okoliščine in da enostavne primerjave zato niso sprejemljive. Vendar ne gre prezreti, da je drugostopenjsko sodišče, čeprav morda nekoliko nespretno pri izražanju, vse, kar ima tožeča stranka za pravilno, vsebinsko upoštevalo.

Vsak oškodovanec je poseben primer, ki mu gre odškodnina za njegovo negmotno škodo v mejah določenih v 200. členu ZOR. Odškodnina mora biti individualizirana, obenem pa tudi vpeta v širše družbene okvire, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele tako obravnavana odškodnina lahko ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, kot jo pojmujejo določbe 200. člena ZOR. Na ta način bi morala biti obrazložena višina odškodnine glede posameznih postavk v tistem delu, ki ga je višje sodišče zamenjalo oziroma poimenovalo s sodno prakso, pri čemer pa v tem primeru sodna praksa še ne pomeni enostavnega poenotenja s posameznimi sodnimi primeri.

Po mnenju revizijskega sodišča je prisojena odškodnina v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, če se upošteva dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje. Odškodnina ustreza naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti, ter trajanju duševnih in telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel zaradi poškodbe ter intenzivnosti prestanega strahu. Zato sta nižji sodišči pri določitvi denarne odškodnine za negmotno škodo pravilno uporabili materialno pravo, ki izvira iz določbe prvega odstavka 200. člena ZOR.

Revizijsko sodišče zato lahko na podlagi ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč zaključuje, da je bila odločitev glede tožnikovega odškodninskega zahtevka materialnopravno pravilna in je zato v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Čeprav ne more vplivati na priznanje pravice do odškodnine in na njeno višino, revizijsko sodišče meni, da je sicer lahko upravičen revidentov očitek, da sodni postopki trajajo občutno predolgo, ni pa sprejemljiv v delu, kjer nakazuje kršenje 23. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče mora res odločati brez nepotrebnega odlašanja, vendar več tisoč podobnih sporov, kot ga je pričel revident, ki so bili vloženi pred njegovim in jih je zato treba rešiti v skladu s sprejetim sodnim redom pred njegovim, ne more pomeniti nepotrebnega odlašanja. Zato po mnenju revizijskega sodišča tudi ni ugotoviti kršitve ustave v smislu, kot to navaja revizija.

Sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).