Appeal dismissed; unjustified detention damages increased due to severe mental suffering and community impact.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Ugotovljeno je, da je bil tožnik neutemeljeno priprt sicer le 12 dni, vendar pa je pripor zanj kot direktorja podjetja v manjšem kraju, kjer ga je poznala večina ljudi, pomenil posebno hudo doživetje, zlasti pa tudi trpljenje zaradi doživljanja hude stiske njegovih dveh otrok in žene. Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da so bile duševne bolečine zaradi pripora ob opisanih okoliščinah pri tožniku zelo velike.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino zaradi neupravičnega pripora v znesku 150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1993 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo v plačilo odškodnino v znesku 250.000,00 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo prisojena odškodnina znižana na 100.000,00 SIT, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je bil neutemeljeno v priporu le 12 dni. Iz dosedanje sodne prakse je razvidno, da odškodnine v primerih kratkotrajnega pripora ne dosegajo višine odškodnine, ki je bila dosojena tožniku. Merila, kakšna naj bi bila primerna satisfakcija za nepremoženjske škode morajo biti v soodvisnosti od narave in obsega ostale škode na eni strani, kakor tudi od standarda življenja in ekonomske moči okolja, v katerem se odškodnina oblikuje. Zato bi bila tožniku primerno dosojena odškodnina le v znesku 100.000,00 SIT.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je upoštevalo določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) in ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava tudi ni podana. Revizijsko sodišče presoja pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev, sprejetih na sodišču prve stopnje in preizkušenih na sodišču druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno je, da je tožnik bil neutemeljeno priprt sicer le 12 dni, vendar pa je pripor zanj kot direktorja podjetja v manjšem kraju, kjer ga je poznala večina ljudi, pomenil posebno hudo doživetje, zlasti pa tudi trpljenje zaradi doživljanja hude stiske njegovih dveh otrok in žene. Sodišče druge stopnje ima prav, ko ugotavlja, da so bile duševne bolečine zaradi pripora ob opisanih okoliščinah pri tožniku zelo velike. Revizija navedene ugotovitve zanemari in skuša tožniku dosojeno odškodnino postaviti v okvir podobnih primerov v sodni praksi. Vendar pa je po eni strani treba upoštevati določbo 200. člena ZOR, po kateri sodišče določa odškodnino glede na okoliščine primera, zlasti pa ob upoštevanju stopnje bolečin in njihovega trajanja, kar pomeni tudi uporabo pravnega standarda individualizacije odškodnine, po drugi strani pa je ob primerjavi dosojenih odškodnin zaradi neutemeljenega pripora ob upoštevanju trajanja pripora zaradi inflacije v prejšnjih letih treba upoštevati tudi datum odmere odškodnine v posameznem primeru in s tem v zvezi opraviti primerjavo glede na gibanje življenjskih stroškov in plač v posameznih obdobjih. Takšna primerjava pa pokaže, da se tožniku dosojena odškodnina giblje v mejah odškodnin za tovrstne škode v podobnih primerih. Pri tem je v zadostni meri prišla do izraza okoliščina, ki je v reviziji posebej poudarjena, da morajo biti merila pri odmeri tovrstne odškodnine v soodvisnosti narave in obsega nastale škode na eni strani, kakor tudi od standarda življenja in ekonomske moči okolja, v katerem se odškodnina oblikuje.

Iz povedanega sledi, da revizija ni utemeljena, zaradi česar jo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o pravdnih stroških temelji na 1. odstavku 166. člena, na 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, tožeča stranka pa z navedbami v odgovoru ni prispevala k odločitvi.