Supreme Court dismisses appeal; collective agreement qualification overrides education requirements for unemployment compensation.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Delavki, ki je pri zasebnem delodajalcu opravljala kvalificirana dela trgovske prodajalke, pripada po 46. čl. Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci plača oziroma nadomestilo plače, kot je določena za delavce razvrščeno v IV. skupino, ne glede na dejansko izobrazbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno in socialno sodišče je s sodbo, po dopolnitvi postopka, tožencu naložilo, da mora tožnici plačati nadomestilo osebnega dohodka v višini IV. skupine po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci za obdobje od 1.1.1992 dalje v skupnem znesku 1.279.624,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega mesečnega obroka z odštetjem zakonskih prispevkov in davkov, ki jih mora tudi odvesti. Sodišče navaja, da je že pravnomočno odločeno o razveljavitvi toženčevega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in reintegraciji tožnice v delovno razmerje pri tožencu. S to sodbo je zato bilo potrebno odločiti le o višini nadomestila osebnega dohodka tožnice za čas njene brezposelnosti od 1.6.1992 dalje. Višina nadomestila je določena skladno s Kolektivno pogodbo med delavci in zasebnimi delodajalci (Uradni list RS, št. 26/91).

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo ter popravni sklep sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je prvostopna sodba izdana v skladu z njegovimi napotili, in da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženec je zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in zmotno uporabo materialnega prava. Revident predlaga, da naj revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj je tožnici priznano nadomestilo za IV. tarifno skupino po Kolektivni pogodbi med delavci in zasebnimi delodajalci, čeprav tožnica ni opravljala navedenih del, niti nima ustrezne izobrazbe. Razen tega pa ji je opravljeno delo ustrezno plačeval, vključno z vsemi prispevki in dajatvami.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbah 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena tega zakona, in pravilno uporabo materialnega prava.

Revident v reviziji ni navedel, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana, zato je revizijsko sodišče lahko le preizkusilo, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar ni ugotovilo, da bi taka kršitev bila podana.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica opravljala kvalificirana dela trgovske prodajalke, za katera se zahteva triletna poklicna strokovna izobrazba in so po 46. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci razvrščena v IV. skupino. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ne more presojati ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, ampak je pri svojem odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje, zato tudi ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnica opravljala dela trgovske prodajalke, je materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na revizijske navedbe, revizijsko sodišče pojasnjuje revidentu, da v spornem primeru ne gre za plačilo opravljenega dela, ampak za plačilo nadomestila plače za čas, ko tožnica ni delala, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki pa ni predmet revizijske presoje.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/I/94).