Appeal dismissed; employer not liable for worker's fall if no proof that help would have prevented the accident.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tudi če je delavka v nasprotju z navodili sama čistila okno, brez pomoči druge sodelavke, ni odgovorna za nastalo škodo, ki jo je utrpela pri čiščenju, ker ni ugotovljeno, da do nezgode ne bi prišlo, če bi pri čiščenju bila navzoča sodelavka.

[OBRAZLOŽITEV]

Delovno sodišče je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in toženi stranki naložilo, da tožnici plača iz naslova nematerialne škode 1.058.076,00 SIT in ji povrne 355.240,00 SIT stroškov postopka, vse z zamudnimi obrestmi od 30.5.1995 dalje do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica 13.1.1986 utrpela nesrečo pri delu, ko je pri čiščenju oken v telovadnici padla z lestve, z višine treh metrov. Pri tem je tožnica utrpela nalom zunanjega gležnja desnega skočnega sklepa in natrganje vezi istega sklepa. Za pretrpljene telesne bolečine je sodišče tožnici priznalo 200.000,00 SIT odškodnine, za pretrpljen strah 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 SIT, in za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenskih aktivnosti 700.000,00 SIZ, skupaj 1.200.000,00 SIT. Ta znesek je sodišče znižalo za že prejeto odškodnino od zavarovalnice. Po ugotovitvah sodišča je tožena stranka objektivno odgovorna za škodo, ker ta izvira iz opravljanja nevarne dejavnosti, in to v celoti.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo delno ugodilo pritožbi tožnice in odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zvišalo za 500.000,00 SIT, to je na 1.200.000,00 SIT. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnici priznana prenizka odškodnina, glede na to, ker je njena trajna invalidnost ocenjena na 15%, zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti pa z 20%. Po ugotovitvah sodišča za nesrečo ni dokazana sokrivda tožnice, zato je pritožba tožene stranke v tej smeri neutemeljena.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja, revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno uporabljeno določilo 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih, saj so bile dokazane okoliščine, ki izključujejo odgovornost tožene stranke.

Tožnica se je samovoljno sama lotila dela, brez pomoči, kot je imela navodila in kot je bilo običajno. Nepravilno je tudi postavila lestev. Ob vstopu hišnika v telovadnico se je ustrašila, ker ni ravnala v skladu s predpisi, in se je zapletla ter padla. Tožnica je bila poučena o varnem delu in se kljub temu ni držala pravilnika o varstvu pri delu. Revidentka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožene stranke.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato pri odločanju vezano na ugotovljeno dejansko stanje in ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja, in ne upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Revizijska trditev, da so bile dokazane okoliščine, ki izključujejo odgovornost tožene stranke, nima utemeljene podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi, če se je tožnica v nasprotju z navodili sama lotila čiščenja polic v telovadnici, brez pomoči sodelavke, ni podlage za zaključek, da je zaradi tega prišlo do nesreče, in da je zato tožnica odgovorna oziroma soodgovorna za nesrečo. Ni ugotovljeno, da v primeru, če bi tožnici pomagala sodelavka, do nesreče ne bi prišlo. To pa bi morala tožena stranka dokazati, da bi se iz tega razloga oprostila odgovornosti za nastalo škodo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ni jasno, kakšno pomoč bi tožnica imela od sodelavke, in ni ugotovljeno oziroma dokazano, da bi ta sodelavka preprečila nastalo nezgodo. V ugotovljenem dejanskem stanju ni podlage za uporabo 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih za oprostitev odgovornosti tožene stranke.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ali nepravilna uporaba materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).