Slovenian Supreme Court dismisses invalidity pension claim when applicant was last insured abroad.

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik nazadnje zavarovan pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker je ugotovilo, da je bil nazadnje zavarovan v Republiki Hrvaški in zato te pravice ne more uveljavljati pri toženi stranki.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da podaljšano zavarovanje pri hrvaškem zavodu po letu 1992 ne pomeni, da je tam pridobil tudi status zavarovanca. Zato izpolnjuje pogoje za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki. Zanj je nevzdržno, ker še ni sklenjen sporazum o socialni varnosti med republikama Slovenijo in Hrvaško, ker zaradi tega ne more uveljavljati svojih pravic iz invalidskega zavarovanja ne pri eni ne pri drugi. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve, zato revizijsko sodišče, ko ni ugotovilo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, izpodbijane sodbe v tej smeri niti ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljeno. Drugostopenjsko sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na določbe 254. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96). Ta v prvem odstavku določa, da lahko pri toženi stranki uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, če gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik nazadnje zavarovan pri hrvaškem nosilcu zavarovanja, kar sta enako ugotovili obe nižji sodišči, tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta zaključili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v citiranem zakonskem določilu, za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki. Ker zakon veže možnost uveljavljati pravice iz pokojninskega in invalidskega zvarovanja samo na zadnje zavarovanje, ne pa tudi na morebiten obstoj kakšnih drugih razmerij, in ker ni sprejemljiva revizijska navedba o tem, da naj podaljšano zavarovanje tožniku ne bi dajalo statusa zavarovanca na hrvaškem, njegovemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Tožnik je pri hrvaškem nosilcu zavarovnja dejansko bil zavarovan, saj je tudi podaljšano zavarovanje zakonsko predvidena oblika zavarovanja v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to pa seveda pomeni, da je imel status zavarovanca. Vse oblike zavarovanja so enakovredne, in kot je že bilo povedano, pomenijo zavarovanje, saj zakon glede tega ne loči obveznega zavarovanja in drugih možnih oblik zavarovanja. Vse oblike pomenijo zavarovanje in jih je pri odločanju o pravicah - tudi če so te zaradi ene ali druge oblike zavarovanja lahko omejene - kot take potrebno upoštevati.

Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in ni utemeljen uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).