Supreme Court dismisses appeal as unfounded, ruling first-instance judgment on lost wages is enforceable due to known salary data.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je med drugim odločilo, da mora toženec povrniti tožnici tudi razliko nadomestila osebnega dohodka in osebni dohodek, ki bi ga prejemala, ni pa določilo zneska. Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje vzdržalo v veljavi odločbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je revizijo toženca zavrnilo kot neutemeljeno, ker je odločitev izvršljiva, glede na to, da so znani podatki o višini osebnega dohodka. Če bi izvršilno sodišče menilo, da odločba ni izvršljiva, bi jo bilo treba vrednotiti kot vmesno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je izdal vršilec dolžnosti generalnega direktorja toženke, kar ni bil dokončen in izvršljiv. Odločilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, da jo je toženka dolžna poklicati na delo, ji plačati od 4.12.1991 do 29.5.1992 razliko med nadomestilom osebnega dohodka in osebnim dohodkom, ki bi ga prejemala, če bi delala, za čas po prenehanju delovnega razmerja pa osebni dohodek, ki bi ga prejemala, če bi delala, z zamudnimi obrestmi. Toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložila toženka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče razveljavi odločbi sodišča druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala je, da odločbe sodišča prve stopnje pod točko 3. izreka ni mogoče izvršiti, saj toženki ni znan podatek o plači tožnice, ki bi ga dobila, če bi delala. Delovno mesto je ukinjeno, podobnega delovnega mesta ni, toženka pa se je preoblikovala v več firm.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki je na revizijo odgovorila. Navajala je, da je odločbo sodišča prve stopnje mogoče izvršiti tudi glede nadomestila plače, zato je predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Razlogi zaradi katerih izpodbija revizija odločbo sodišča druge stopnje so neutemeljeni. Revizija ne pove, v čem se kaže zmotna uporaba materialnega prava, pa tudi revizijsko sodišče takšne kršitve ni ugotovilo. Revizija v predlogu ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 354. ZPP, čeprav je mogoče iz obrazložitve revizije sklepati, da uveljavlja ta revizijski razlog. Ta revizijski razlog bi bil podan, če bi imela odločba sodišča druge stopnje pomanjkljivosti, ki so naštete v 13. točki 354. člena ZPP. Ta razlog pa ni podan, saj je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je 3. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje izvršljiva, saj je znan podatek o višini plače, ki bi jo tožnica prejela in bi toženka odločbo sodišča prve stopnje lahko v celoti prostovoljno izvršila. Ali bi bilo to odločbo mogoče prisilno izvršiti, je vprašanje, o katerem mora odločiti izvršilno sodišče. Čeprav bi sodišče odločilo, da odločba ni izvršljiva v 3. točki izreka, ta del odločbe ni nezakonit, saj bi ga bilo mogoče vrednotiti kot vmesno odločbo.

Navedbe o preoblikovanju toženke se nanašajo na dejansko stanje, ki ne more biti revizijski razlog, razen tega pa se to vprašanje omenja šele v revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS; št. 1/91-I in 45/I/94).