Labor dispute: Court dismisses appeal claiming education is primary criterion for job retention over performance.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Iz določb 36. b člena ZDR ne izhaja, da je strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja. Kriterije za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, zakon samo primeroma našteva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče združenega dela je z določbo S zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 29.1.1993 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in odločbe razsodišča tožene stranke, s katero je bil zavrnjen tožnikov ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče ugotavlja, da je upravni odbor tožene stranke 12.1.1993 sprejel program razreševanja presežnih delavcev, med temi je bil tudi tožnik, ki je dipl. ing. medicinske biokemije, delal pa je v oddelku za publikacije. Kot trajno presežnih delavcev je bilo opredeljenih 249 delavcev, to je 10,4 % vseh zaposlenih.

Program razreševanja presežnih delavcev pa je zajel 287 delavcev. Po ugotovitvah sodišča je bil postopek ugotavljanja presežnih delavcev izveden zakonito. Kot temeljni kriterij za določitev delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, je bil uporabljen, v skladu s kolektivno pogodbo, delovna uspešnost. Tožnik je po tem kriteriju med strokovnimi sodelavci dosegel najnižje število točk, in to na podlagi dokončnih ocen za obdobje od 1.4.1991 do 1.10.1992. Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikovega ugovora, da bi ga tožena stranka lahko razporedila na razpisano delovno mesto strokovnega sodelavca, ker tožnik nima za to delovno mesto zahtevane izobrazbe (farmacevtske smeri).

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen dva dni pred rokom, ne pomeni, da bi bil zaradi tega ta sklep nezakonit. Nezakonit tudi ni, ker tožena stranka tožnika ni razporedila na delovno mesto, ki ga je razpisala, saj tožnik za to delovno mesto ni imel ustrezne izobrazbe. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito uporabila kriterij delovne uspešnosti kot izločilni kriterij za določitev presežnih delavcev na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik.

Tožnik je pravočasno vložil revizijo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in tudi njegovim zahtevkom, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodnih odločb. V reviziji navaja, da je delovna učinkovitost bila upoštevana kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delavcev, po zakonu pa je temeljni kriterij strokovna izobrazba delavca oziroma njegova usposobljenost za delo ter potrebna dodatna znanja in zmožnosti. Kot drugi kriterij določa zakon delovne izkušnje in šele kot tretji kriterij delovno uspešnost. Ocene delovne učinkovitosti so subjektivne, razen tega pa revident sploh ni vedel, kakšne so možnosti ugovora zoper določeno oceno, ker o tem ni bil obveščen. Plačilna lista o tem ni imela pravnega pouka, osebne ocene tudi niso bile objavljene, pa tudi pravilnik o plačah in skupni porabi ne vsebuje postopka varstva pravic delavcev. Dalje navaja, da je tožena stranka v istem letu objavila razpis za dve prosti mesti strokovnih delavcev, to je takih del, ki so po vsebini podobna delom, ki jih je opravljal revident. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bila zahtevana izobrazba za razpisani mesti že prej določena, ali pa je bila le ob razpisu prilagojena. Novi strokovni sodelavci so opravljali delo, kot ga je revident opravljal.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo. Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato vezano na ugotovljeno dejansko stanje, in revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanska vprašanja, ne more preizkušati in upoštevati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Zmotno je revidentovo stališče, da je po zakonu temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve strokovna izobrazba delavca. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št 14/90, 5/91, 71/93) v 36.b členu določa, da se pri določitvi delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, upoštevajo zlasti naslednji kriteriji: strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti; delovne izkušnje; delovna uspešnost; delovna doba; zdravstveno stanje in socialno stanje. Zakon torej ne določa vseh kriterijev, ki se lahko upoštevajo, ampak dopušča, da se poleg kriterijev naštetih v zakonu, lahko upoštevajo še drugi. Zato tudi ni določil vrstnega reda in ne načina, kako se ti kriteriji, ki so našteti v zakonu, uporabljajo. V zakonu pa je določeno, da se kriteriji za ugotavljanje nepotrebnih delavcev podrobneje uredijo s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom (3. odstavek 36.b člena). Podrobnejša ureditev s kolektivno pogodbo oziroma s splošnim aktom je celo obvezna po citirani zakonski določbi. V 34. členu kolektivne pogodbe za kemično, nekovinsko in gumarsko industrijo (Uradni list RS, št. 6/91) je določeno, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost delavca, in da imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. Revizijsko sodišče v tem postopku ne more presojati, ali je ocena delovne uspešnosti revidenta realna ali ne, ker je to v tem sporu dejansko vprašanje, in kot je že navedlo je vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče pripominja, da pravilnik tožene stranke o plačah in skupni porabi v 2. odstavku 34. člena ureja seznanjanje in ugovor zoper oceno delovne učinkovitosti. V zvezi z revizijsko navedbo, da je tožena stranka v istem letu objavila razpis za dve prosti mesti strokovnih sodelavcev, revizijsko sodišče pripominja, da je v odločbi sodišča prve stopnje ugotovljeno, da tožena stranka na podlagi tega razpisa ni z nikomer sklenila delovnega razmerja. Zaradi tega razloga ni bilo ugotovljeno, da revidentovo delo ni potrebno.

Glede na obrazloženo, in ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bil podan kateri od revizijskih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).