Appeal dismissed as untimely because lawyer's delay at wrong court cannot be excused by negligence.

Revizija se kot nedovoljena zavrže.

[JEDRO]

Revizijo, vloženo po odvetniku, po preteku 30-dnevnega roka pri nepristojnem sodišču je šteti za prepozno, saj njene vložitve na vrhovno sodišče, ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti pooblaščenca, ki je prava vešč. Zato zanj ugodnosti iz 7. odst. 113. čl. ZPP ni mogoče uporabiti. Tako tudi ni podan opravičljiv razlog za zamudo tridesetdnevnega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek V.R., da mu tožena stranka prizna starostno pokojnino, ker je ugotovilo, da tožnik pretežni del svoje zavarovalne dobe ni prebil na območju zavoda. S tem pa ni bil izpolnjen pogoj za pridobilev pravice, kot ga je predpisoval 75. člen prej veljavnega zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma 254. člen veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, (Uradni list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93 in 5/94). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je tožnik po svojem pooblaščencu vložil in naslovil revizijo na Vrhovno sodišče Republike Slovenije, s katero smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju revidenta si obe nižji sodišči zmotno razlagata 3. odstavek 75. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št.

23/82 do 44/90), ki ob svoji uveljavitvi ni mogel predvidevati razpada države SFRJ in s tem nastalega novega pravnega položaja in njegovih posledic.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je vložena prepozno.

Iz povratnice, ki je v spisu, je razvidno, da je pooblaščenec tožnika sprejel odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča iz Ljubljane dne 8.9.1995, revizija pa je bila vložena dne 20.9.1995 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Po določbi 1. odstavka 382. člena ZPP je zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, dopustno vložiti revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Kot pristojno sodišče za njeno vložitev je po določbi 388. člena ZPP določeno sodišče, ki je izreklo sodbo prve stopnje. Po 1. odstavku 113. člena ZPP je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden rok izteče. Če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, velja zakonita domneva iz 7. odstavka 113. člena, da je bila vložena pravočasno, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Revizija se torej vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje, v konkretnem primeru pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani.

To sodišče kot pristojno sodišče je revizijo tožeče stranke prejelo 19.10.1995. Tožnikovemu pooblaščencu je bila vročena sodba sodišča druge stopnje dne 8.9.1995, s prvim naslednjim dnem mu je začel teči za vložitev revizije tridesetdnevni rok, ki se je iztekel dne 8.10.1995; pristojno sodišče pa jo je sprejelo šele 19.10.1995.

Revizija je bila zato vložena prepozno, saj njene vložitve pri nepristojnem sodišču ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti pooblaščenca - odvetnika, ki je prava vešč. Zato zanj ugodnosti iz 7. odstavka 113. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Tako tudi ni podan opravičljiv razlog za zamudo tridesetdnevnega roka. Zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavrglo kot prepozno in je ni obravnavalo.

Določbe ZPP se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).