Employment contract termination for foreign worker without work permit upheld; employer notified lawfully.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožena stranka je zadovoljila določbam 25. člena ZZT, ko je v odsotnosti oziroma nedosegljivosti delavca - tujca - pisno obvestilo o določbah ZZT, in posebej o posledicah iz 26. člena ZZT, poslala na naslov tožnikovega stanovanja in ga razobesila na oglasne deske podjetja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S spremenilo sklep direktorja tožene stranke in komisije za vloge in pritožbe o prenehanju delovnega razmerja tožniku tako, da mu delovno razmerje preneha 16.2.1993 in ne 5.6.1992. Do prenehanja delovnega razmerja mu je priznalo tudi plačo, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni v določenem roku zaprosil za delovno dovoljenje, zato mu je po določbi 26. člena zakona o zaposlovanju tujcev zakonito prenehalo delovno razmerje.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z odločbo Pdp zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, bistveno iz razlogov, iz katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek.

Zoper drugostopno odločbo je tožnik pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji navaja, da ni sporno, da je bil v delovnem razmerju tako kot določa 23. člen zakona o zaposlovanju tujcev, prav tako ni sporno, da je izpolnjeval pogoje za pridobitev stalnega delovnega dovoljenja, saj ima v Republiki Sloveniji 27 let neprekinjene delovne dobe. Zaradi razlogov objektivne narave, mobilizacije v oborožene sile BIH, ni vedel za sprejeti zakon in tudi ni mogel v določenem roku zaprositi za delovno dovoljenje. Dalje navaja, da tožena stranka tudi ni izpolnila svojih obveznosti iz 25. člena zakona o zaposlovanju tujcev, ker ga ni pisno seznanila z določbami tega zakona, zlasti s posledicami iz 26. člena. Tožnik meni, da bi mu tožena stranka po tem, ko se je vrnil, morala pomagati, da bi pridobil delovno dovoljenje, z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje in prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja. Tega ni storila, zato on ne more trpeti nobenih posledic.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjasnilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljani revizijski razlog ni podan. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje. Določba 26. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92) je jasna, in tožena stranka se je bila dolžna po njej ravnati, saj je kogentne narave. Po tej določbi osebam (tujcem), ki ne zaprosijo za osebno delovno dovoljenje v predpisanem roku (do 15.10.1992), delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Po uveljavitvi zakona o zaposlovanju tujcev lahko tujec (tuj državljan oziroma oseba brez državljanstva) dela v Republiki Sloveniji le na podlagi delovnega dovoljenja (2. člena zakona), po določbi 3. člena istega zakona delodajalec ne sme skleniti delovnega razmerja oziroma pogodbe o delu s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, razen če z mednarodno pogodbo ni drugače določeno. Pogodba o zaposlitvi oziroma pogodba o delu, sklenjena s tujcem, ki nima delovnega dovoljenja, je nična (3. člen zakona).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadovoljila določbam 25. člena zakona o zaposlovanju tujcev s

tem, da je pisno obvestilo o določbah tega zakona in posebej o posledicah iz 26. člena zakona, poslala na naslov tožnikovega stanovanja v Kamniku in ga razobesila na oglasne deske podjetja.

Revizijsko sodišče še dodaja, da pridobitev delovnega dovoljenja ni predmet tega spora. Za pridobitev delovnega dovoljenja se uporablja upravni postopek (17. člen zakona), zato v tem sporu ni pomembno, kje se je tožnik nahajal in iz kakšnih razlogov.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).