Appeal dismissed because no union existed, so collective bargaining rules did not apply to termination.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizija je bila zavrnjena, ker ni bilo kršeno materialno pravo. Sindikata v organizaciji ni bilo, zato ni mogel sodelovati v postopku ugotavljanja nepotrebnosti tožničinega dela. Sistemizacija je bila sicer spremenjena na korespondenčni seji, o prenehanju njenega delovnega razmerja pa je sklepal pristojni organ na redni seji ter je bilo prenehanje delovnega razmerja izglasovano na zakonit način. Ker je bilo zaposlenih le pet delavcev, ni bilo treba voditi postopka po 34. in 35. členu ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepov toženke, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, ker je postalo delo na delovnem mestu, na katero je bila razporejena, trajno nepotrebno. Na pritožbo tožnice zoper odločbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list, št. 19/94) revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in razsojo. Navajala je, da bi moral v postopku reorganizacije toženke, glede na določilo 29. do 36. h člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), sodelovati sindikat ali predstavnik delavcev, česar pa toženka ni upoštevala. Sistemizacija pri toženki je obsegala do 10.9.1990 štiri delavna mesta, po tem datumu pa pet delovni mest, zato ni bilo razloga za odpoved delovnega razmerja tožnici. Sistemizacija delovnih mest pri toženki je bila sprejeta na korespondenčni seji, kar ni zakonito. Za sprejetje delovnih operativnih načrtov je bila izključno pristojna skupščina toženke, po četrti alinei 16. člena statuta. Takega načrta pa skupščina nikoli ni sprejela.

Revizija je bil v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ), št. 4/77 - 27/90) vročena toženki, ki je vložila odgovor na revizijo, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Toženka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V tretjem odstavku 73. člena ZDSS določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Iz teh razlogov revizija ni utemeljena.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da v času reorganizacije toženke v organizaciji ni bilo sindikata ter se je sindikat dejavnosti vključil v dogajanje šele, ko je tožnica sprožila postopek za varstvo pravic in je takrat postala članica sindikata. Ker je štela sistemizacija pri tožniku le pet delovnih mest, je treba upoštevati tudi določilo 36. i člena ZDR, po katerem se določbe drugega odstavka 34. in 35. člena ne uporabljajo za organizacije oziroma delodajalce, ki zaposlujejo manj kot 10 delavcev. V postopku torej ni bilo treba zagotoviti sodelovanje sindikata oziroma sveta delavcev ali delavskega zaupnika.

Pravno nepomembno je, koliko delavnih mest je bilo sistemiziranih, saj je mogoče nekatera delovna mesta ukinjati in druga sistemizirati, ne da bi bile s tem kršene pravice zaposlenih delavcev. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da pravice tožnice niso bile kršene in iz navedbe revizije ni mogoče ugotoviti, v čem naj bi bilo kršeno materialno pravo, ki se nanaša na sistemizacijo. Iz zapisnika seje izvršnega odbora toženke z dne 30.6.1990 v prilogi pod B 3, izhaja, da je bila seja korespondenčna, ni pa razvidno, kako naj bi bil spremenjen pravilnik o sistemizaciji delovnih mest.

Sklep, da preneha potreba po delu tožnice, je bil sprejet šele na seji izvršnega odbora toženke dne 27.2.1991 in iz spisa ni razvidno, da bi bile v s tem kršene tožničine pravice, saj je ob zaslišanju v sodnem postopku tožnica sama izpovedala, da dela, ki ga je opravljala, ni bilo za polni delovni čas. Iz podatkov spisa tudi glede te zatrjevane nezakonitosti ni razvidno, v čem je bilo kršeno materialno pravo, pri čemer je treba povedati, da sprememba sistemizacije na korespondenčni seji ni nezakonita. Nezakonit bi bil le sklep, s katerim bi bilo odločeno o konkretni pravici ali obveznosti delavca, če bi bil sprejet na korespondečni seji.

Sklep z dne 27.2.1991 pa je bil sprejet na seji, ki se ga je udeležilo zadostno število članov, za zakonito odločitev. Res je, da po četrti alinei 16. člena statuta toženke njena skupščina sprejema delovne načrte za srednjeročno in letno razdobje, vendar je bila podlaga za sprejem izpodbijanih sklepov toženke sedma alinea 19. člena tega statuta po kateri prejema splošne akte in opravilja vse naloge, ki so opredeljene v njih, izvršni odbor toženke. Odločitev o tem, da delo, ki ga je opravljala tožnica, ni več potrebno, šteje po tem določilu statuta v pristojnost izvršnega odbora in ne skupščine toženke.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).