Vrhovno sodišče določilo, da je Okrožno sodišče pristojno za spor o plačilu sindikalne članarine, ne Delovno sodišče.

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

[JEDRO]

Neodvajanje denarja, katerega pobiranje je sicer res bilo dogovorjeno s splošno kolektivno pogodbo, ni ena od pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji. Po določbi drugega odstavka 31. člena SKPG je dolžan direktor in strokovne službe v skladu z zakonom zagotoviti sindikatom sodelovanje v vseh postopkih odločanja, obveznostih in odgovornostih delavcev iz delovnega razmerja. To so obenem tudi tiste pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji.

Tudi ne gre za spor, ki bi ga lahko obravnavali kot kolektivni delovni spor po 1. točki 6. člena ZDSS, ki določa pristojnost delovnih sodišč v sporih med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju. Med strankami ni spora o tem, da mora prvotožena stranka zagotoviti tožečima strankama tehnično izvedbo obračuna in plačevanje članarine sindikatom za člane sindikata, kot to določa 4. alinea prvega odstavka 34. člena SKPG. Samo, če bi bilo sporno izvajanje te določbe, v smislu, da prvotožena stranka ne bi bila pripravljena zagotoviti zahtevane tehnične izvedbe, bi bil spor, ki bi sledil, kolektivni delovni spor, kot ga določa 1. točka 6. člena ZDSS. V tem primeru pa ni sporno izvajanje določil kolektivne pogodbe, ampak je začet spor zato, ker tožena stranka tožečima strankama ni izplačala denarja, ki je bil že odtegnjen od delavskih plač in v osnovi namenjen kot plačilo sindikalne članarine.

Zato spor med strankami, po mnenju sodišča, ne izvira iz neizvrševanja določil SKPG in spor ni kolektivni delovni spor, ampak gre za spor iz civilno pravnega razmerja med pravdnima strankama, v katerem je za odločanje stvarno pristojno sodišče, ki odloča v civilnih sporih, ne pa specializirano delovno sodišče, ki odloča v kolektivnih delovnih sporih.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeči stranki sta proti toženima strankama vložili tožbo zaradi plačila zneska 2,015.616,30 SIT pri Okrožnem sodišču v Mariboru. To sodišče pa se je s sklepom opr. št. R izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Mariboru. Menilo je, da je glede na določbo 6. točke 6. člena v zvezi z 2. odstavkom 38. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) za odločanje v sporu, ki izvira iz naslova sindikalne članarine, podana pristojnost delovnega sodišča.

Delovno sodišče v Mariboru z odstopom pristojnosti ni soglašalo in je na podlagi 22. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) sprožilo spor o pristojnosti. Ugotovilo je, da gre v sporni zadevi za spor iz civilno-pravnega razmerja, glede katerega je po določbi 1. člena ZPP pristojno za odločanje redno ne pa specializirano sodišče. Predlog je utemeljen.

Po določbi 6. točke 6. člena ZDSS so delovna sodišča pristojna odločati v kolektivnih sporih o pristojnostih, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji. Zato je treba ugotoviti, ali spor med strankami, ki je nastal zaradi odvajanja sindikalne članarine, lahko štejemo med take pristojnosti.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) v 4. alinei prvega odstavka 34. člena določa, da organizacija oziroma delodajalec zagotavlja sindikatu, organiziranem v organizaciji oziroma pri delodajalcu, tehnično izvedbo obračuna in plačevanje članarine sindikatom za člane sindikata. Drugi odstavek istega člena pa določa, da podrobnosti uredita organizacija oziroma delodajalec in sindikati s pogodbo iz 32. člena.

Iz navedb v tožbi ni razvidno, da bi organizacija in sindikat sklenila pogodbo, ki jo predvideva drugi odstavek 34. člena SKPG, tako da podrobnosti za izvedbo obračuna in plačevanja sindikalne članarine niso urejene. V tožbi pa je navedba, ki je pravno relevantna za odločitev, da so bili zneski za sindikalne članarine delavcem odtegnjeni od plač. Zbrana sredstva pa nato niso bila nakazana na sindikate, v razmerju, kot je določeno v Pravilniku o financiranju in finančno-materialnem poslovanju ZSSS, ki je bil objavljen v Delavski enotnosti 31.1.1992. Neodvajanje zneskov, že odtegnjenih od delavskih plač, je torej pravni temelj obravnavane zadeve.

Neodvajanje denarja, katerega pobiranje je sicer res bilo dogovorjeno s splošno kolektivno pogodbo, pa ne more biti ena od pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji. Po določbi drugega odstavka 31. člena SKPG je dolžan direktor in strokovne službe v skladu z zakonom zagotoviti sindikatom sodelovanje v vseh postopkih odločanja, obveznostih in odgovornostih delavcev iz delovnega razmerja. To so obenem tudi tiste pristojnosti, ki jih ima sindikat v zvezi z delovnimi razmerji.

V obravnavanem primeru tudi ne gre za spor, ki bi ga lahko obravnavali kot kolektivni delovni spor po 1. točki 6. člena ZDSS, ki določa pristojnost delovnih sodišč v sporih med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju. Med strankami ni spora o tem, da mora prvotožena stranka zagotoviti tožečima strankama tehnično izvedbo obračuna in plačevanje članarine sindikatom za člane sindikata, kot to določa 4. alinea prvega odstavka 34. člena SKPG. Samo, če bi bilo sporno izvajanje te določbe, v smislu, da prvotožena stranka ne bi bila pripravljena zagotoviti zahtevane tehnične izvedbe, bi bil spor, ki bi sledil, kolektivni delovni spor, kot ga določa 1. točka 6. člena ZDSS. V tem primeru pa ni sporno izvajanje določil kolektivne pogodbe, ampak je začet spor zato, ker tožena stranka tožečima strankama ni izplačala denarja, ki je bil že odtegnjen od delavskih plač in v osnovi namenjen kot plačilo sindikalne članarine.

Zato spor med strankami, po mnenju sodišča, ne izvira iz neizvrševanja določil SKPG in spor ni kolektivni delovni spor, ampak gre za spor iz civilno pravnega razmerja med pravdnima strankama, v katerem je za odločanje stvarno pristojno sodišče, ki odloča v civilnih sporih, ne pa specializirano delovno sodišče, ki odloča v kolektivnih delovnih sporih.

Ob upoštevanju določb 23. člena ZPP in določb II/1. točke 99. člena in prvega odstavka 114. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95) je zato vrhovno sodišče sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

Določbe bivših zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije po določbi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).