Appeal dismissed because alleged new evidence regarding disciplinary liability was not new and did not meet statutory renewal grounds.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ne gre za novo dejstvo, če se v predlogu za obnovo postopka ugovarja verodostojnost dokaza, ki ni bil upoštevan v odločbah nižjih sodišč, s katerima je bila ugotovljena disciplinska odgovornost tožnika, zato revizija ni uspešna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka, v katerem je predlagal, da sodišče dovoli obnovo pravnomočno končanega postopka, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov. Sodišče je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podan obnovitveni razlog po 7. točki 39. člena takrat veljavnega zakona o sodiščih združenega dela. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo, ker se je strinjalo z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da zatrjevani obnovitveni razlogi niso bili podani.

Tožnik je v reviziji zoper odločbo sodišče druge stopnje o obnovi postopka, ki jo je vložil skupaj z revizijo v zadevi VIII Ips 94/95, smiselno navajal, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, da fotografija, ki naj bi dokazovala, da je v času, ko je bil v službi, spal, ni bila taka, da bi bilo to iz nje razvidno in da je priča ... v postopku krivo pričal. Iz teh navedb je mogoče sklepati, da vlaga tožnik revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena tožencu, ki na revizijo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo na podlagi določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS). Tretji odstavek tega člena določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo. To pomeni, da ne pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava, mimo razlogov, ki jih vsebuje revizija.

Po 7. točki 39. člena zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb obeh sodišč, se je postopek, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, lahko obnovil, če je udeleženec postopka zvedel za nova dejstva ali našel ali pridobil možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanj ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma, če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Niti omenjena fotografija, niti zatrjevano krivo pričanje ..., nista bila nov dokaz, ki ga ni bilo mogoče uporabiti v prejšnjem postopku. Razen tega fotografija kot dokaz v prvotnem postopku pred sodiščem sploh ni bila omenjena, krivo pričanje pa se lahko dokazuje le s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Izpodbijani odločbi sodišča druge in prve stopnje sta izčrpno obrazloženi, iz njih pa izhaja, da niso bili dani pogoji za obnovo postopka v smislu 7. točke 39. člena omenjenega zakona. Revizija ne pove v čem je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, revizije pa glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).