Appeal dismissed; review court limited to specific grounds and cannot correct material law errors ex officio.

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

V tretjem odstavku 73. člena ZDSS je namreč določeno, da v primeru, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagatelja), da se razveljavita sklep direktorja z dne 14.12.1992 o prenehanju delovnega razmerja in sklep komisije za pritožbe z dne 25.1.1993, s katerima je bilo sklenjeno, da tožeči stranki s 4.1.1993 preneha delovno razmerje na podlagi odpovedi oziroma izjave o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče je bilo mnenja, da je bila tožnikova izjava podana brez grožnje, bistvene zmote ali prevare in da zato ni bilo napake v njegovi volji, da želi doseči prenehanje delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločbo, pri čemer je v celoti sprejelo njegove dejanske ugotovitve in tudi pritrdilo njegovi pravni presoji.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni ravnal v nasprotju z navodili in zato ni kršil delovnih obveznosti. Zato mu ni jasno, zakaj je sodišče tako popuščalo toženi stranki, saj je materialna resnica drugačna od tiste, ki jo prikazuje tožena stranka. Odločitev sodišča je s stališča delovnopravne zakonodaje nezakonita, problematična pa je tudi moralno. Sodišče namreč ni sledilo ustreznim materialnim predpisom niti iz delovnopravnega področja niti iz področja obligacijskih razmerij. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo spremeni in zahtevku tožnika v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je revizijo vložila v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94). V takih primerih veljajo v skladu z določbo prvega odstavka 14. člena istega zakona posebne postopkovne določbe tako, da se ne uporabljajo določbe 386. člena ZPP glede preizkusa izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti. V tretjem odstavku 73. člena ZDSS je namreč določeno, da v primeru, če je revizija vložena po prvem odstavku tega člena, revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka pač pa samo zmotno uporabo materialnega prava.

Po ugotovitvi revizijskega sodišča pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava v reviziji uveljavljena samo formalno. Tožeča stranka v reviziji predvsem graja dokazno oceno in s sodiščem polemizira glede okoliščine, ali je tožnik kršil delovne obveznosti ali ne, kljub temu, da to vprašanje sploh ni bilo predmet odločanja. V zvezi z izjavo o prenehanju delovnega razmerja, ki je bila dejanski povod za prenehanje delovnega razmerja, pa revizija ponovno pojasni, da je bila podana v zmoti, na podlagi avtoritativne sugestije vodilnih delavcev, podkrepljene z grožnjami in namigovanji o možnih posledicah. Vsa ta dejstva pa je sodišče v izpodbijani odločbi že ocenilo in glede njih sprejelo ustrezna stališča. Ker ne pove razlogov, zakaj naj bi sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 385. člena ZPP), revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi, ampak jo je, glede na to, da niso podani revizijski razlogi, ki so v reviziji navedeni, v skladu z določbo 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).