Appeal dismissed because plaintiff failed to declare the value of the disputed subject matter in the initial complaint.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a second-instance judgment regarding eviction and housing provision. The plaintiff failed to declare the value of the disputed subject matter in the initial complaint, stating it only during the pre-trial hearing. Consequently, the court ruled that the appeal was inadmissible because the statutory conditions for filing an appeal in non-monetary property disputes were not met without this declaration.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 389. čl. ZPP; 3. odst. 382. čl. ZPP: An appeal is not permitted in property disputes where the claim does not concern a monetary demand if the value of the disputed subject matter exceeds the statutory limit, unless the value was declared in the complaint; failure to declare the value precludes the right to appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Označila ga je šele na naroku za glavno obravnavo dne 10.3.1993 in sicer z zneskom 81.000,00 SIT (l.št. 6). Tako navedene vrednosti spornega predmeta pa ni moč upoštevati za presojo o dovoljenosti revizije.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je prvi toženi stranki naložilo, da mora izprazniti stanovanje v pritličju hiše v Ljubljani v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Drugi toženi stranki pa je naložilo, da mora v tem roku prvi toženi stranki preskrbeti drugo primerno stanovanje, v katerega se bo slednja lahko preselila. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi prve toženke. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je prvi toženki naložilo, da se mora iz spornega stanovanja izseliti takoj oz. v roku 60 dni, toda šele potem, ko ji bo ponudeno drugo primerno stanovanje.
Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnja pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje temu sodišču.
Revizija ni dovoljena.
V obravnavanem primeru tožeča stranka v tožbi ni označila vrednosti spornega predmeta. Označila ga je šele na naroku za glavno obravnavo dne 10.3.1993 in sicer z zneskom 81.000,00 SIT (l.št. 6). Tako navedene vrednosti spornega predmeta pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, ni moč upoštevati za presojo o dovoljenosti revizije.
Revizija je dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (2. odst. 389. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Po 3. odst. 382. čl. ZPP revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (izjeme iz 4. odst. istega člena za konkretni primer niso pomembne). Ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek - takšen je tudi obravnavani primer - mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta v tožbi (2. odst. 186. člena ZPP in pravkar citirani 3. odst. 382. čl. ZPP). Če tožnik ne ravna tako, nima pravice do revizije (pravno mnenje Občne seje VS RS, ki je bila dne 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, str. 12). Zato v konkretnem primeru za presojo o dovoljenosti revizije ni moč upoštevati pravdnega interesa, ki ga je tožeča stranka označila šele na naroku za glavno obravnavo.
Ker vrednost spornega predmeta ni bila opredeljena v tožbi, revizija ni dovoljena. O njej je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (392. čl. ZPP).