Legislator Case Law & Legislation
Sodba II Ips 951/93 ECLI:SI:VSRS:1995:II.IPS.951.93 AI generated

Court dismisses appeal for interest on contract termination where full payment with interest was made.

Case Number Sodba II Ips 951/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's appeal regarding a claim for damages and interest following the termination of a car sales contract. The appellant argued that consumer protection laws should apply due to a forced delay in performance, while the respondent had already repaid the full purchase price plus interest. The court held that since the respondent fully satisfied their obligation by returning the principal and interest, the appellant's claim for further interest was unfounded and the lower courts' decision was legally correct.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o pravdnem postopku; Zakon o obligacijskih razmerjih: Upon full performance of the obligation to return the purchase price including accrued interest, the debtor's liability ceases, and a claim for additional interest is not supported.

Keywords

AI generated
contract termination accrued interest consumer protection full performance supreme court appeal obligation cessation sales contract

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka tožeči plačala znesek, ki presega vplačano kupnino in zamudne obresti, je izpolnila svojo obveznost po sporazumni razvezi pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo zamudnih obresti od zneska 118.000,00 SIT za čas od 30.1.1991 do 18.8.1992. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. da ju razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji navaja, da je bil tožnik kot kupec prisiljen pristati na odložitev roka izpolnitve, če je hotel dobiti avtomobil. Zato meni, da bi bilo potrebno upoštevati predpise, ki varujejo tožnika kot potrošnika, tipsko pogodbo pa razlagati po 99. in 100. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka je enostransko navedla možnosti za vračilo denarja tožniku preko prodaje avtomobila Lada. Navaja še, da učinke razdrte pogodbe določa 132. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožena stranka, ki vrača denar pa mora plačati tudi zamudne obresti.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odst. 390. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizijskemu sodišču predlaga, da revizijo zavrne kot neutemeljeno. Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da tožena stranka ni izpolnila prodajne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 30.1.1991. Tožeči stranki ni izročila avtomobila Jugo 45 Uno R3 za vnaprej plačano kupnino v znesku 118.000,00 takratnih din (sedaj 118.000,00 SIT). Sodišči sta ugotovili še, da je tožeča stranka pristala na vrnitev kupnine ter da ji je tožena stranka dne 18.8.1992 plačala 537.036,00 SIT. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči pravilno sklepali, da je bila prodajna pogodba z dne 30.1.1991 sporazumno razvezana. Če pa je bila pogodba razvezana, se tožnik glede te pogodbe zaman sklicuje na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo vprašanje razlage pogodb. Pa tudi revizijske trditve, češ da je bil tožnik prisiljen pristati na odložitev roka izpolnitve prodajne pogodbe niso več pomembne. Prav tako ne morejo vplivati na drugačno presojo očitki toženi stranki, češ da je enostransko navedla možnosti za vračilo vplačanega denarja. Pomembno je le, da je tožeča stranka ponujeno možnost sprejela. Razlogi, ki so slednjo k temu vodili, pa ob postavljenem zahtevku (tožeča stranka zahteva plačilo zamudnih obresti od zneska vplačane kupnine in sicer od dne vplačila 30.1.1991 do dne vračila 18.8.1992) niti ne morejo biti predmet presoje (prim. 60. in nasl. čl. ZOR). V zvezi s sklicevanjem na varstvo potrošnikov pa je revidentu potrebno pojasniti, da v primeru razveze pogodbe posebno varstvo potrošnikov ni predvideno. Ker sta sodišči ugotovili še, da je tožena stranka z izplačilom 537.036,00 SIT dne 18.8.1992 tožniku vrnila znesek 118.000,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi od 30.1.1991, t.j. od dneva plačila, do 18. 8. 1992, ki znesejo 141.011,00 SIT, je tožena stranka v celoti izpolnila svojo obveznost po razvezi prodajne pogodbe (2. in 5. odst. 132. čl. ZOR). Njena obveznost je zato prenehala (1. odst. 295. čl. ZOR). Odločitvi sodišč sta tako tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 154. čl., 1. odst. 155. čl. in 166. čl. ZPP.