Slovenian Supreme Court dismisses appeal for vague boundary wall claim lacking specific construction details.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženec na svoji parceli naredil izkop v dolžni 20 m vzdolž meje s tožnikovo parcelo, zaradi katerega je nevarno, da del tožnikove parcele zdrsne na toženčevo parcelo. Zato je predlagal, da se tožencu naloži postavitev podpornega zidu na meji med tožnikovo parcelo št. 2265 in toženčevo parcelo št. 2264/2. Takšen tožbeni predlog pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni tako določen, da bi bil lahko utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se tožencu naloži postavitev podpornega zidu na meji med tožnikovo parcelo št. 2265 in toženčevo parc. št. 2264/2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnja pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da bi sodišče moralo zato, ker je presodilo, da je tožbeni zahtevek nedoločen, postopati po 109. čl. ZPP. Sicer pa se revident s takšno presojo ne strinja. Nadalje zatrjuje, da je postavitev zidu le eden izmed možnih ukrepov po 156. čl. ZOR ter da sodišče na tožnikov predlog ni vezano. Poleg tega pa je po mnenju revidenta zahtevana postavitev zidu najprimernejši ukrep. Vzpostavitev v prejšnje stanje ne prihaja v poštev zato, ker to zaradi postavljenih objektov in nasadov ne prihaja v poštev in ker samo nasutje ne bi zagotovilo ustrezne stabilnosti in varnosti. Navaja še, da je bil izkop res narejen že pred leti, da pa se je šele sedaj pokazala nevarnost, da tožnikova parcela lahko zdrsne na toženčevo.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je toženec na svoji parceli naredil izkop v dolžni 20 m vzdolž meje s tožnikovo parcelo, zaradi katerega je nevarno, da del tožnikove parcele zdrsne na toženčevo parcelo. Zato je predlagal, da se tožencu naloži postavitev podpornega zidu na meji med tožnikovo parcelo št. 2265 in toženčevo parcelo št. 2264/2. Takšen tožbeni predlog pa tudi po presoji revizijskega sodišča ni tako določen, da bi bil lahko utemeljen. Iz vsebine tožbenega predloga namreč ni moč razbrati, kakšen zid mora toženec postaviti, da bo svojo obveznost izpolnil. To pa pomeni, da toženčeva obveznost, opredeljena v tožbenem predlogu, ni takšna, da bi jo bilo moč v primeru prisilne izvršbe šteti za dovolj določeno (prim. 2. odst. 46. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih).

Iz doslej razloženega je razviden tudi odgovor na očitek prvostopenjskemu in drugostopenjskemu sodišču, da nista izpeljali postopka po 109. čl. ZPP. Obravnavani tožbi namreč v formalnem pogledu ni moč očitati pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bila sposobna za meritorno obravnavanje: navedena so dejstva, na katere tožnik opira svoj zahtevek, navedeni so dokazi in opredeljena je vsebina zasledovanega pravnega varstva. Odgovor na vprašanje, ali je slednja v tožbenem predlogu dovolj določena, pa nam ne da procesno temveč materialno pravo. Ni odveč poudariti, da je utemeljenost zasledovanega pravnega varstva, ki je razvidna iz tožbenega predloga, odvisna od materialnopravne podlage tožbenega zahtevka. Tudi zato je vprašanje zadostne določenosti tožbenega predloga, če je ta seveda sicer razumljiv, materialnopravno in ne procesno vprašanje.

Odgovor na ostale revizijske trditve ob takšni presoji ni potreben. Če namreč tožbeni zahtevek že zaradi svoje nedoločenosti ni utemeljen, ostale revizijske trditve ne morejo vplivati na drugačno presojo o njem.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393.čl.ZPP).