Employer not liable for employee's mental suffering from dismissal even if disciplinary penalty later changed in court.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal against a final judgment that rejected her claim for non-material damages. The plaintiff argued that the employer was liable for her mental suffering caused by the termination of her employment, noting that the disciplinary penalty was later changed in court due to a different legal assessment of qualifying circumstances. The court held that the employer's initial decision to conduct a disciplinary procedure based on the employee's own conduct was lawful, and the subsequent change in the specific penalty type did not alter the fact that the employer acted lawfully. Consequently, the employer was not liable for the non-material damages claimed by the employee.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR); Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR): A change in a disciplinary penalty during court proceedings based on a different legal assessment of qualifying circumstances does not establish the employer's liability for non-material damages if the employer lawfully initiated the disciplinary procedure due to the employee's own conduct.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrne.
Tožena stranka sama plača svoje revizijske stroške.
[JEDRO]
Kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene t. i. kvalifikatornih okoliščin ne spremeni dejstva, da je tožena stranka zoper tožnico utemeljeno izvedla disciplinski postopek zaradi ravnanja tožnice same in zato ni podana njena odškodninska odgovornost za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih tožnici povzročil izrečeni disciplinski ukrep. Sama izbira disciplinskega ukrepa, ki je bila v tem primeru odvisna od presoje kvalifikatornih okoliščin tožničine disciplinske kršitve, ne pomeni takega protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko škodo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 57.936,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posledici odločitev tožene stranke z dne 17. 11. 1999 in 6. 1. 2000 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je tožnici naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške postopka.
2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo (razen glede dela odločitve o stroških postopka) zavrnilo in glede zavrnitve odškodninskega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ob pravnomočni ugotovitvi tožničine disciplinske odgovornosti za v disciplinskem postopku očitane kršitve ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko škodo, čeprav je bil izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v sodnem postopku pravnomočno spremenjen v disciplinski ukrep denarne kazni.
3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Navaja, da je izpodbijana sodba protislovna, nerazumljiva in nejasna in se v njej le pavšalno zatrjuje, da tožena stranka ni ravnala protipravno, čeprav je v disciplinskem postopku šlo za neobstoj kvalifikatornih okoliščin in nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Izpodbijana sodba tudi naj ne bi imela razlogov o vsebini pritožbe.
4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.
5. Revizija ni utemeljena.
6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).
7. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi jasno opredelilo do neobstoja predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano odškodnino iz naslova tožničinih duševnih bolečin in v tej zvezi tudi odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe. Zato revizijski očitki o protislovnosti in nejasnosti izpodbijane sodbe niso utemeljeni.
8. Ker je bila pravnomočno ugotovljena disciplinska odgovornost tožnice za kršitve delovnih obveznosti, ki so bile ugotovljene z odločbo in sklepom tožene stranke z dne 17. 11. 1999 in 7. 1. 2000, (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 2145/2001 z dne 19. 12. 2002, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju Pd 8/2000 z dne 18. 10. 2001), je sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka ni odgovorna za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v zvezi s tem disciplinskim postopkom. Že ob kršitvah delovnih obveznosti je tožena stranka morala računati z neugodnimi posledicami, ki jo lahko zaradi tega doletijo na delovno-pravnem področju. Kasnejša sprememba disciplinskega ukrepa v postopku pred sodiščem zaradi drugačne pravne ocene takoimenovanih kvalifikatornih okoliščin ne spremeni dejstva, da je tožena stranka zoper tožnico utemeljeno izvedla disciplinski postopek zaradi ravnanja tožnice same in zato ni podana njena odškodninska odgovornost za zatrjevane duševne bolečine, ki naj bi jih tožnici povzročil izrečeni disciplinski ukrep. Sama izbira disciplinskega ukrepa, ki je bila v tem primeru odvisna od presoje kvalifikatornih okoliščin tožničine disciplinske kršitve, ne pomeni takega protipravnega ravnanja, ki bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke za zatrjevano nepremoženjsko škodo (1).
9. Glede na navedeno je sodišče pravilno presodilo, da na strani tožene stranke niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti za zatrjevano nepremoženjsko škodo v smislu določb prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), v zvezi s prvim odstavkom 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR), ki sta veljala v spornem obdobju.
10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.
11. Tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora.