Employer dismissed claim for lost wages due to subsequent employer's bankruptcy as no fault existed.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Odškodninska odgovornost tožene stranke za izgubo tožnikovih zaslužkov zaradi neplačevitosti njegovega kasnejšega delodajalca in njegovega stečaja ni podana. V sodnem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednica zakonito odločala o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Ta je takrat izkazoval realne možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika, zato ravnanje tožene stranke v zvezi s tem ni bilo protipravno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo mesečnih zneskov v višini 296,27 EUR oziroma 292,10 EUR za čas od 1. 6. 2000 do 30. 4. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odvodov davka in prispevkov ter stroški postopka. Ugotovilo je, da iz naslova plačila plače zahtevek ni utemeljen, ker tožnik v spornem obdobju ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Prav tako pa ni podan odškodninski temelj za plačilo navedenih zneskov, ker niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob soglasju z njenimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo "iz vseh razlogov". Navaja, da sodba nima razlogov in da se sodišče ni opredelilo do ključnih dejstev oziroma se je do posameznih dejstev opredelilo nejasno. Zaradi tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, oziroma prava sploh ni uporabilo.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V obrazložitvi ima razloge za odločitev. Prav tako pa se je sodišče v njej opredelilo do vseh tožnikovih pravno pomembnih navedb.

8. Za odločitev so pomembne naslednje dejanske ugotovitve sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano:

- Tožnik je bil zaposlen pri pravni prednici tožene stranke za nedoločen čas. Zaradi ugotovitve invalidnosti III. kategorije mu je bila s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 15. 6. 1999 dalje priznana pravica do dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Ker pravna prednica tožene stranke z ustreznim delom ni razpolagala, je tožniku tako delo zagotovilo pri delodajalcu V. s.p.. Dne 6. 9. 1999 je o tem izdala ustrezno odločbo o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi zaposlitve na ustreznem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Navedena odločba, ki jo je tožnik neuspešno izpodbijal tudi pred sodiščem, je postala pravnomočna. Na podlagi navedene odločbe je tožniku delovno razmerje pri pravni prednici tožene stranke prenehalo 14. 5. 2000. Naslednji dan se je zaposlil na ustreznih delih pri takratni družbi V. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo K. T. d.o.o. Navedena družba je zašla v težave in je bil nad njo dne 4. 5. 2001 začet stečajni postopek. - Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri družbi K. T. d.o.o. z začetkom stečajnega postopka. V stečajnem postopku je prijavil terjatev iz naslova neizplačanih plač v višini 422.541 takratnih SIT. Iz tega naslova in iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust pa mu je bilo s strani Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije izplačano 245.541 takratnih SIT.

9. Na podlagi gornjih dejanskih ugotovitev je sodišče utemeljeno presodilo, da iz naslova plačila plače tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen, saj od 1. 6. 2000 dalje ni bil v delovnem razmerju niti pri toženi stranki, niti pri njenih pravnih prednikih. Prav tako je utemeljeno presodilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za izgubo tožnikovih zaslužkov zaradi neplačevitosti njegovega kasnejšega delodajalca, to je družbe K. T. d.o.o., in njenega stečaja. Ker je bilo (tudi v sodnem postopku) pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka oziroma njena pravna prednica zakonito odločala o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi zaposlitve na ustreznem delovnem mestu v smislu njegove invalidske odločbe pri drugem delodajalcu, ki je takrat izkazoval realne možnosti za ustrezno zaposlitev tožnika, je sodišče utemeljeno presodilo, da ravnanje tožene stranke v zvezi s tem ni bilo protipravno. Glede na to revizijsko sodišče soglaša, da za izgubo tožnikovih zaslužkov iz naslova plače v spornem obdobju na strani tožene stranke niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti v smislu prvega odstavka 154. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), oziroma, da za zatrjevani izpad tožnikovih dohodkov ni odgovorna tožena stranka.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.