Slovenian Supreme Court dismissed VAT reversal appeal, upholding liability for transport services under general terms.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zakon dopušča možnost prevalitve davka od prometa, kar izhaja iz posameznih členov citiranega zakona in Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS št 6/92). Tako 53. člen citiranega zakona govori o prodajni ceni, v kateri je vsebovan oziroma vračunan davek od prometa proizvodov, prav tako 1. odst. 59. člena. Iz 3. odst. 66. člena (vračilo davka) pa je razvidna razlika med kupcem oziroma naročnikom storitve, ki je plačal davek, in davčnim zavezancem, kateremu je bil napačno ali preveč plačan prometni davek. Enaka razlika je razvidna tudi iz 3. in 5. odst. 84. člena citiranega pravilnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki davek od prometa storitev za čas od 7.2.1992 do 12.6.1992, za ostalo vtoževano obdobje pa ne. Ugotovilo je, da je tožena stranka naročnik storitev, kar je razvidno iz pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, da je v skladu s Splošnimi poslovnimi pogoji Luke Koper plačnik storitev, kar izhaja iz plačanih računov, in ker ne gre za izvozno storitev, je tožena stranka na podlagi 2. odst. 33. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku dolžna plačati tudi davek od prometa storitev.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe stranki.

Pritožbo tožene stranke, da ni pasivno legitimirana in da gre za mednarodni prevoz, je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo določb Tarife storitev, glede davčnega zavezanca pa dodaja, da je dolžan davek odvesti državi, kar pa še ne pomeni, da ga na koncu davek tudi dejansko bremeni. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in z vmesno sodbo ugotovilo obveznost tožene stranke za plačilo prometnega davka tudi za čas po 12.6.1992. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je tožeča stranka obvestila o prometnem davku vse svoje komitente, da ni šlo za spremembo cene storitev ter da se prometni davek lahko prevali na naročnika storitev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, v delu, ki se nanaša na čas po 12.6.1992, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in v navedenem delu spremeni sodbo sodišča druge stopnje.

V reviziji tožena stranka navaja, da prevalitev davka ni namen zakonodajalca in smisel veljavnih predpisov, pač pa je imel zakonodajalec v mislih, naj vsak zavezanec nosi svoje davčno breme. Glede Splošnih poslovnih pogojev Luke Koper in Tarife, ki naj bi bili obvezujoči, je navedla, da dejansko temeljijo pogoji poslovanja na pogodbi, ki sta jo stranki sklenili. Ponovno je povdarila, da ni pasivno legitimirana, in da je šlo za izvozno storitev, ki je oproščena plačila davka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožena stranka se je v odgovoru na revizijo sklicevala na navedbe v pritožbi in obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V Splošnih pogojih poslovanja Luke Koper (6. člen) je navedeno, da so ti, poleg tarife, sestavni del vseh pogodb, ki jih sklene Luka z naročniki in da predstavljajo generalno ponudbo. Z dispozicijo, s katero je tožena stranka naročila storitev, pa je pristala na poslovne pogoje in tarifo - jih pozna in se bo po njih ravnala. Torej jih tožena stranka ne more šteti za neobvezujoče. Tudi pasivna legitimacija tožene stranke izhaja iz Splošnih pogojev poslovanja Luke Koper, kjer je v 15. členu navedeno, da je plačnik opravljenih storitev, ne glede na to, v čigavo korist so bila dela naročena, neposredno naročnik sam. Tožena stranka je to priznala, saj je redno plačevala vse račune, z izjemo davka na promet storitev. Davek od prometa storitev se ne plačuje za izvozne storitve (21. člen Zakona o prometnem davku, Uradni list RS št. 4/92), vendar pa tožena stranka ni z ničemer izkazala, da naj bi šlo za izvozno storitev.

Zakon dopušča možnost prevalitve davka od prometa, kar izhaja iz posameznih členov citiranega zakona in Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS št 6/92). Tako 53. člen citiranega zakona govori o prodajni ceni, v kateri je vsebovan oziroma vračunan davek od prometa proizvodov, prav tako 1. odst. 59. člena. Iz 3. odst. 66. člena (vračilo davka) pa je razvidna razlika med kupcem oziroma naročnikom storitve, ki je plačal davek, in davčnim zavezancem, kateremu je bil napačno ali preveč plačan prometni davek. Enaka razlika je razvidna tudi iz 3. in 5. odst. 84. člena citiranega pravilnika.

Glede na navedeno, in ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. člen ZPP).