Employment contract termination partially allowed; appeal dismissed on procedural grounds due to vague breach allegations.

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka in sodba sodišča prve stopnje v tem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Za pravilnost odločitve o nezakoniti odpovedi zadošča že ugotovitev sodišča druge stopnje, da očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici niso vsebinsko in časovno opredeljene, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti (drugi odstavek 86. člena ZDR), te navedbe oziroma obrazložitev pa morajo biti dovolj konkretne.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 10.1.2006 nezakonita. Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.3.2004 oziroma na drugo ustrezno delovno mesto, v skladu z znanjem, zmožnostmi, sposobnostmi in poklicno kvalifikacijo, tožnici v delovno knjižico vpiše delovno dobo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 10.2.2006 do vrnitve nazaj na delo, ter ji za ta čas obračuna mesečne zneske bruto plač, kot da bi delala po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2004, od tako izračunanih zneskov plača davke in prispevke, tožnici pa obračuna in izplača mesečne zneske neto plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je odločilo tudi, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka.

Ugotovilo je, da je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga - prihoda na delo v vinjenem stanju ter neprimernega vedenja do gostov, ki jih je odganjala in blatila dobro ime toženke. Ker pa naj bi do kršitev pogodbenih obveznosti prišlo septembra 2005, kot je izpovedala sama toženka, je ta zamudila rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je določen v petem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002). Sodišče je ugotovilo tudi, da očitane kršitve v izreku oziroma obrazložitvi redne odpovedi niso specificirane in obrazložene ter se jih ne da preizkusiti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da ni odločilno, da naj bi toženka podala redno odpoved več kot tri mesece po domnevni kršitvi delovnih obveznosti, temveč, da kršitve niso opredeljene po vsebini in časovno. Zaradi tega ni mogoče preveriti pravočasnost odpovedi. Toženka ni upoštevala določb ZDR v zvezi z vsebino pisne obdolžitve in v zvezi z dolžnostjo, da omogoči delavcu zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR v povezavi s prvim in drugim odstavkom 177. člena ZDR). S tem, ko je bila tožnica vabljena na zagovor, vendar brez ustrezne seznanitve s kršitvami njenih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, je bila kršena njena pravica do zagovora v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR. Na odločitev ne vplivajo oziroma niso pomembne ostale pritožbene navedbe, češ da tožnica ni želela podpisati tripartitne pogodbe z zavodom za zaposlovanje ter da je toženka 1.12.2004 sklenila s tožnico pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polovičnim delovnim časom.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.), in sicer določb prvega in drugega odstavka 370. člena ZPP (?), ter zmotno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP (?). Pritožbenemu sodišču očita, da bi moralo po uradni dolžnosti paziti na bistvene kršitve določb postopka, med temi tudi na bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje namreč nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz druge točke izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da mora tožena stranka tožnico pozvati nazaj na delo v skladu s pogodbo z dne 1.3.2004, iz 3. točke izreka pa izhaja, da ji mora obračunati mesečne zneske bruto plač po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2004, itd.. Gre za naložitev obveznosti po dveh različnih pogodbah, do katerih se sodišči druge in prve stopnje nista opredelili. Navedena nejasnost oziroma nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb postopka in tudi zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka predlaga celotno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje oziroma spremembo teh sodb in zavrnitev nesklepčne tožbe v celoti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Napako je storila sama, saj se je v tožbenem zahtevku napačno sklicevala na dve pogodbi o zaposlitvi. Jasno pa je, da bo toženka dolžna tožnici vpisati delovno dobo po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2004. Toženka nima interesa za revizijo, saj je tožnico pozvala na delo, ta pa je odgovorila, da pri vrnitvi ne vztraja.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Konkretnejši razlogi nestrinjanja z odločitvijo sodišča druge stopnje se nanašajo dejansko le na odločitev o reintegraciji in reparaciji, ne pa o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o stroških postopka. Kljub temu je iz uvoda revizije in predloga tožene stranke revizijskemu sodišču, kako naj odloči, razvidno, da tožena stranka vlaga revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje v celoti. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v celotnem obsegu. Ob izostanku konkretnih revizijskih navedb pa je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP se nanaša na sodbo s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju, itd.. Na to kršitev sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V zvezi s presojo o takšni kršitvi pred sodiščem druge stopnje je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče v obrazložiti sodbe oziroma sklepa presoditi samo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje izhaja, da mora toženka pozvati tožnico na delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1.3.2004 (oziroma na druga ustrezna dela), obenem pa ji obračunati mesečne zneske bruto plače od 10.2.2006 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.12.2004. Očitno gre za različni pogodbi o zaposlitvi, ki se nahajata v sodnem spisu, in iz katerih izhaja, da gre pri prvi za pogodbo za polni, pri drugi pa za pogodbo za krajši delovni čas. To kaže na nasprotje v izreku sodbe sodišča prve stopnje v točkah 2. in 3. izreka, ki ga sodišče tudi ne pojasni, saj v sodbi niso navedeni razlogi za takšno odločitev. Tega nasprotja oziroma pomanjkanja razlogov za takšno odločitev tudi sodišče druge stopnje ni odpravilo, temveč je obratno nepravilno presodilo, da to za odločitev ni bistveno, saj do drugačne odločitve ne bi moglo priti. Glede na to je podana očitana bistvena kršitev določb postopka, revizijsko sodišče pa je na podlagi 379. člena ZPP v tem delu sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Takšna odločitev seveda ne pomeni, da tožnica nima pravice do vrnitve na delo in priznanja nadomestila plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sporno pa ostaja, v kakšnem obsegu ji te pravice pripadajo.

Navedena razveljavitev ne vpliva na zakonitost odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in stroških postopka. Kot navedeno je ta del odločitve revizijsko sodišče presojalo le po uradni dolžnosti (iz razloga pravilne uporabe materialnega prava).

Za zakonitost odločitve v tem delu zadošča že ugotovitev sodišča druge stopnje, da očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici niso vsebinsko in časovno opredeljene, zaradi česar tudi ni mogoče preizkusiti pravočasnosti odpovedi glede subjektivnega ali objektivnega roka. Sodišče druge stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da mora delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti (drugi odstavek 86. člena ZDR), te navedbe oziroma obrazložitev pa morajo biti dovolj konkretne.

Po petem odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Izjema velja le v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja. S tem v zvezi je pomembna tudi določba drugega odstavka 81. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ta razlog pa je dolžan dokazati sam delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR). Revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo sodišča druge stopnje, da očitek vsebinsko in časovno neopredeljenih kršitev v pisni obdolžitvi pred odpovedjo ne omogoča ustreznega zagovora, saj je mogoče pravico do zagovora delavca pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi udejanjiti le v primeru dovolj konkretiziranih očitkov posameznih kršitev in ne zgolj splošnih očitkov nepravilnega delovanja oziroma opustitev.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških revizije in odgovora na revizijo temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.