Appeal dismissed because plaintiff failed to prove deviation from Supreme Court practice or lack of uniformity.

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Ker tožnik ni niti zatrjeval in ne dokazal, da odločitev v zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da v praksi sodišč druge stopnje glede bistvenih vprašanj za odločitev v zadevi ni enotnosti, s pritožbo ni mogel uspeti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku o pravici tožnika do povračila stroškov za prevoz na delo in odločilo, da ima pravico do povračila kilometrine.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper sodbo in zahtevke zavrnilo. S sklepom pa je odločilo tudi, da se revizija ne dopusti.

Tožeča stranka je vložila pritožbo, v kateri navaja, da gre v sporu za odločanje o pomembni pravici, ki prizadeva več deset tisoč javnih uslužbencev in ZDSS-1 v prvi alineji prvega odstavka 37. člena (prav bi bilo 32. člena) dopušča revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem vprašanju. Ker potni stroški prihodov in odhodov z dela pomenijo pomemben eksistenčni vir javnih uslužbencev, o tej problematiki pa Vrhovno sodišče še ni odločalo, je pritožba zoper sklep smiselna tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče Uredbo o povračilu stroškov za prevoz na delo interpretiralo življenjsko in v korist slabše stranke, stališče drugostopenjskega sodišča pa je v nasprotju z ustavno normo 2. člena Ustave o Sloveniji kot socialni državi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Vrhovno sodišče odloča lahko le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena, tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna. Ne odloča pa Vrhovno sodišče v tem postopku o pravilnosti in zakonitosti odločitve o tožbenem zahtevku. Vse navedbe tožeče stranke se nanašajo izključno na nestrinjanje z meritorno odločitvijo, torej na sodbo. Niti smiselno ne uveljavlja pritožbenega razloga zoper sklep o nedopustitvi revizije, kot ga dopušča zgoraj navedena določba 32. člena ZDSS-1.

Zoper odločitev o nedopustitvi revizije zato, ker ne gre za pomembno pravno vprašanje, pa pritožbe ni mogoče vložiti. Zato tovrstnih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Presoja pogoja za dopustitev revizije iz prve alineje 32. člena, to je, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, je prepuščena izključno sodišču druge stopnje in takšne presoje stranka s pritožbo ne more izpodbijati. Prav tako ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožnika s postopanjem sodišča druge stopnje in z njegovo pravno presojo.

Ker tožnik ni niti zatrjeval in ne dokazal, da odločitev v zadevi pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da v praksi sodišč druge stopnje glede bistvenih vprašanj za odločitev v zadevi ni enotnosti, s svojo pritožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče v smislu 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.