Supreme Court dismisses pension claim for former Yugoslav military personnel who continued employment abroad after 1991. The applicant exhausted choice rights by claiming pension from foreign insurer.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ je tožena stranka prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za odpravo odločbe tožene stranke, opr. št. 8021261 z dne 5.5.2004 in da se tožniku prizna pokojnina po ZPIZVZ, ob upoštevanju pokojninske dobe dopolnjene do 18.10.1991. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavnem primeru niso izpolnjeni pogoji po ZPIZVZ.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z zaključkom prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ. Tožnik je s tem, ko je uveljavil pravico do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja od 1.1.1994, upoštevaje pri tem pokojninsko dobo dopolnjeno po predpisih o pokojninskemu in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ, izčrpal izbirno pravico. Pravico je tožnik uveljavil v novonastali državi bivše SFRJ.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej se pavšalno sklicuje na vse revizijske razloge. Izraža ogorčenje nad sojenjem in graja razlog v izpodbijani sodbi, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja od 1.1.1994 izčrpal izbirno pravico. Nadalje graja razumevanje višjega sodišča glede pravice do pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, ker je nesklepčen argument, da je tožnik izčrpal možnost izbire med to in slovensko pokojnino, ker je slednjo Slovenija ponudila šele štiri leta kasneje. Iz navajane odločitve Ustavnega sodišča Up-487/02 v izpodbijani sodbi pa po mnenju revizije izhaja ravno nasprotno od tega, kar trdi sodba višjega sodišča.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Uradni list RS št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava ( 371. člen ZPP).

Tožnik v reviziji ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Tožnik je pri toženi stranki uveljavljal pravico do pokojnine na podlagi določb četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ta določa, da državljani Republike Slovenije, ki jim je 18. oktobra 1991 manjkalo največ pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih in so imeli na dan 18. oktobra 1991 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v državi, ki slovenskim državljanom ne priznava pravice na podlagi zavarovanja po vojaških predpisih, pridobijo pravico do pokojnine pod pogoji in na način določen v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 – Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96), kot če bi pretežni del svoje zavarovalne dobe prebili v zavarovanju pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

ZPIZ/92 v prvem odstavku 171. člena določa, da je poleg izpolnitve pogojev za pridobitev pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje zavarovanja.

Ugotovljeno dejansko stanje, na katero je vezano revizijsko sodišče, je sledeče: tožnik je od 1.1.1994 dalje uživalec pokojninske dajatve pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu. 31.12.1993 je tožniku prenehala aktivna vojaška služba v vojski novonastale države. Glede izpolnitve pogojev in odmere pokojnine pa je bila upoštevana tožniku tudi pokojninska doba dopolnjena pri nosilcu zavarovanja JLA bivše SFRJ. Tožnik je od dne 1.12.2003 dalje državljan Republike Slovenije. V državljanstvo je bil sprejet na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožniku z 18. oktobrom 1991 ni prenehalo zavarovanje pri bivšem nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v Beogradu, temveč je z nadaljevanjem zaposlitve pri takrat že tuji vojski ostal v zavarovanju v tuji državi in se je s 1.1.1994 upokojil na podlagi pravil tujega nosilca zavarovanja. To je Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu. Nosilec zavarovanja v tujini je upošteval tudi pokojninsko dobo dopolnjeno po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev bivše SFRJ.

Revizijsko sodišče sprejema zaključke sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Na podlagi navedene določbe je tožena stranka prevzela obveznost iz naslova zagotavljanja pokojnin le do tistih starejših zavarovancev bivšega skupnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, ki so zaradi osamosvojitve Republike Slovenije po 18. oktobru 1991 ostali brez zaposlitve in brez zavarovanja. Le-ti zavarovanci so glede na določbe prvega odstavka 171. člena ZPIZ/92 izpolnjevali pogoje in pravice do pokojnine na podlagi tega zakona. Tisti zavarovanci takratnega nosilca zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so nadaljevali z delom v JLA in so ostali zavarovanci tudi po 18. oktobru 1991 že tujega nosilca zavarovanja, kot je to v tožnikovem primeru, pri toženi stranki niso pridobili pravice do pokojnine. To pravico so zavarovanci lahko uveljavljali pri nosilcu zavarovanja, pri katerem so ostali v zavarovanju. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnik z uveljavitvijo pravice do pokojnine pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu že izrabil svojo pravico do izbire pokojnine.

Revizijske navedbe o absurdni argumentaciji višjega sodišča glede izčrpanja izbirne pravice, ki se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 487/02 z dne 15.4.2004, so nesprejemljive. Izpodbijana sodba je v potrditev svoje odločitve, da je tožnik izčrpal izbirno pravico, s tem, ko je uveljavljal pravico do pokojnine pri tujem vojaškem nosilcu zavarovanja, navedla tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 487/02 z dne 15.4.2004. Na podlagi navedene odločbe Ustavnega sodišča je revizijsko sodišče v svojih odločitvah že navedlo, da lahko dodatek k pokojnini na podlagi določb Zakona o socialni varnosti slovenskih državljanov, ki so upravičeni do pokojnin iz Republik nekdanje SFRJ, upravičene tudi osebe, ki so pravico do pokojnine uveljavljale pri Zavodu za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev s sedežem v Beogradu, če izplačevanja teh pokojnin ni prevzela tožena stranka. Tako stališče je to sodišče zavzelo pri odločanju pri podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 208/2005 in VIII Ips 257/2007.

Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).